Predmete koroške ruralne kulture, ki sestavljajo narodopisno zbirko SPZ, so koroški in ljubljanski dijaki in študenti na predlog in pod vodstvom študenta etnologije in filozofije Jerneja Šušteršiča iz Ljubljane zbrali med letoma 1951 in 1953 na celotnem dvojezičnem območju južne Koroške. Ker zanje kljub prizadevanjem zbiralcev nihče ni poskrbel, so bili, dokler jih v 80. letih na predlog SPZ ni restavriral in konserviral ter občasno razstavil France Golob iz Slovenskega etnografskega muzeja (SEM), neprimerno hranjeni v kulturnem domu v Žitari vasi in Kmetijski šoli v Podravljah. Ko so bili med letoma 1992 in 2003 shranjeni v k & k centru v Šentjanžu v Rožu, jih je v raziskave za svojo diplomsko nalogo na Oddelkih za etnologijo in kulturno antropologijo in sociologijo kulture Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani vključila Irena Destovnik. Leta 2004 je njena prirejena diplomska naloga izšla v zbirki S te ali one strani, ki sta jo izdala SEM in SPZ; knjigi je priložen CD s fotografijami vseh predmetov in temeljnimi podatki. Avtorica je s predmeti iz zbirke pripravila dve razstavi: »Ko bo cvetel lan« (1995) in »Odstiranja« (2000), leta 2003 je zanje v prostorih SPZ v Celovcu uredila t. i. odprti depo. Ko se je vanje vselilo uredništvo Novic, so morali predmeti ponovno na podstrešje. Trenutno na podstrešju Kulturnega doma na Radišah čakajo boljše čase.

Po etnološki kvalifikaciji je 535 predmetov iz zbirke razvrščeno na 19 etnoloških področij materialne, socialne in duhovne kulture. Najštevilčnejše je področje materialne kulture: 13 področij s 398 predmeti, sledijo predmeti duhovne kulture: tri področja s 106 predmeti, in predmeti socialne kulture: dve področji z 31 predmeti.

Avtorica je za vsak predmet izdelala predmetni zapis, na katerem so poleg fotografije podatki o etnološki klasifikaciji, namembnosti, materialu, velikosti, izdelovalcu in času izdelave ter stanju ohranjenosti. Sledita opis predmeta in t. i. življenjska zgodba predmeta z vsemi podatki, ki predmet umeščajo v prostor in čas, nekakšen scenarij, ki ga je mogoče za vsako razstavo prevesti v ustrezen muzejski jezik.