10 Mar Marš na kulturo! v sodelovanju s Slovenskim prosvetnim društvom iz Šentjanža v Rožu

Projekt dijaškega doma Ivana Cankarja v Ljubljani, s katerim so želeli ugotoviti, kaj mladim pomeni kultura, je imel nekoliko provokativen slogan: »Marš na kulturo!« Prav tako pomenljivo sarkastičen je bil podnaslov »Ali je kultura za mladino vrednota ali psovka?« V projekt sta bila vključena tudi Slovensko prosvetno društvo iz Šentjanža v Rožu in Slovensko dramsko društvo iz Italije, kar je hkrati omogočilo primerjavo pri presojanju kulture ter prikazu njenega širšega pomena. Vse to se je dogajalo v letu 2007, ki je bilo v osnovnih in srednjih šolah ter dijaških domovih v Sloveniji proglašeno kot leto kulture.
Pred kratkim, 6. februarja, so v Ljubljani predstavili publikacijo in dokumentarni film z istim naslovom. Gre za za kakovosten vzgojno-izobraževalni projekt, v katerem so izvajalci s pomočjo anket in individualnih intervjujev skušali ugotoviti in ovrednotiti odnos mladih do kulture. Šentjanški društveniki so skrbeli za anketiranje med dijaki Slovenske gimnazije v Celovcu in Višje gospodarske šole v Šentpetru. Omenjena projektna povezava z ljubljanskim dijaškim domom je poleg odnosa do kulture in umetnosti že po sami zasnovi razširila kreativni potencial tudi na področje spoznavanja in odkrivanja socialnih dejavnikov v medsebojnem povezovanju.
Vsa razsežnost razumevanja pojma kulture, od kulturne vzgoje preko večje dostopnosti do kulturnih dobrin do ustvarjanja pogojev za kulturno delo, je v publikaciji predstavljena v odgovorih mladih. Rezultati kažejo na eno značilnost: kulturni interesi se pojavljajo na precej različne načine in ne ponujajo enotnega recepta. Nejasne, deloma zelo protislovne in sporne misli mladih so izrečene avtentično, drugače tudi ne more biti, saj so tudi zastavljena vprašanja o odnosu do kulture in tem, kaj je kultura, včasih precej nejasna. Vsi pač radi poudarjamo, da je kultura pomembna in pika.
V to zmes pojmovanja kulture so bili »vrženi« anketiranci, ki so v odgovorih pravzaprav opozorili na bogato paleto vsemogočih zornih kotov in možnih opisov kulture, kar ponuja naslednji sklep: »Poti, kako približati kulturo mladim in ljudem nasploh, so številne. Ne smemo jih zapirati in omejevati s togimi poimenovanji in delitvijo na visoko, omikano kulturo, kulturo in subkulturo. Kultura in umetnost sta živa pojma, nič manj kot mladost … Pobude ‚od zgoraj’ so dobrodošle, vendar bi bilo zelo primerno upoštevati in graditi, sploh ko se obračamo na mlade, tisto, kar obstaja in prihaja iz njih.«
To velja tako za Korošce kot Ljubljančane. Nekaj razlike je le v tem, da Ljubljančanom jezik v kulturi ne igra prvenstvene oz. skoraj nobene vloge, kar je razumljivo, saj je slovenski jezik v Ljubljani neogrožena danost. Čeprav jezik tudi pri Korošcih ni na prvem mestu, pa vendar skrb zanj v kulturi nekateri omenjajo. Povsem samoumevno, saj je na Koroškem jezik predmet (osebne) opredelitve.
Ambiciozno zastavljen projekt je Šentjanžanom omogočil, da so v Ljubljani predstavili svoje mladinske gledališke projekte in svoja mnenja o pomenu kulture. V publikaciji so objavljene misli režiserke Dragice Potočnjakove in mentorja šentjanške gledališke skupine Martina Moschitza o pogledih na gledališko delo in izkušnjah z njim.
Prepričan sem, da je ob tovrstnih projektih bistven tudi praktični pristop: potrebni so kulturni koordinatorji in animatorji (na šolah), ki – kakor to v šentjanškem primeru dela Martin Moschitz – spodbujajo čezmejne projekte s sodelovanjem in sistematično izmenjavo izkušenj. Z drugo besedo: tovrstne afirmacije slovenske kulture si želimo še več!

Janko Malle