05 Apr Pa zapojmo vsi po koroško, ker kaj drugega ne znamo …
Preprost dostop do različnih kulturnih okolij, velika kulturna ponudba, prepletanje ljudske, visoke in alternativne kulture, brisanje meja med kulturnimi vsebinami in posledično nastajanje novih oblik so lastnosti, ki izkazujejo kakovost današnjega časa. Vendar vsak prostor in vsako družbeno okolje dopuščata in omogočata le omejene možnosti kulturnega razvoja. Koroško uokvirjajo meje (in omejenosti) v ideološkem, političnem in sociokulturnem smislu. Zato me je ob nastopu nove koroške deželne vlade že naravnost zabavala napoved deželnega kulturnega referenta, da se bo v prihodnje koroška kulturna politika uveljavljala s »pevsko ofenzivo«, torej z nečim tipično koroškim. Samo negovanje petja ne zadošča, potrebne so še dodatne ofenzive, morda celo majhne prisile, da bomo v tej pojoči deželi vsi prepevali. Torej bi lahko rekli, da gre za neokusno natolcevanje. Pa vendar večina na Koroškem to sprejema kot nekaj povsem samoumevnega, celo kulturnega.
Ob tem (ne)kulturnem nasilju se sprašujem, kje so meje, ki določajo posameznikov miselni okvir, kje so prostori, ki vzpostavljajo možnosti za uveljavljanje drugačnih pogledov na kulturo, kar je navsezadnje temelj tolerance do drugega, drugačnega. V še bolj drastični obliki kot doslej se srečujemo z dogodki, s katerimi si Koroška vsakič znova na eni strani zavaruje svoje lastno kulturno polje, hkrati pa si na drugi strani, paradoksalno, ta isti prostor povsem zagradi.
Omejevanje kulturnih pogledov na en vseobsegajoč segment – pojočo Koroško – po svoje onemogoča distanco, ki je potrebna za širši, drugačen, včasih morda tudi bolj svobodomiseln pogled. V koroški (pevsko zveneči, otipljivi) mentaliteti se prepoznava zagrajevanje v lastne prostore, pa naj besede o povezovanju v prostoru Alpe-Jadran zvenijo kakorkoli že. To so prazne javne izjave, ki samo potrjujejo držo Koroške kot kohezivne celote nasproti vsem drugim, zunanjim, in tudi od znotraj utrjuje posamične omejene, nemalokrat navidezno samozadostne prostore.
Absolutna prevlada enodimenzionalne kulturne podobe Koroške je dejstvo, ki ga v tej deželi ni mogla zrušiti še nobena pobuda šibke civilne družbe. Seveda je civilna družba šibka tudi zato, ker duhovna omejenost prostora, s katero se posameznik identificira, omejuje in ovira večdimenzionalnost njenih misli. Vendar je prav v tem ključ mogočih izhodov: ali v dovoljšni meri tli potreba po kritični misli, ki naj bi praviloma izhajala iz civilne družbe, katere del so tudi mladi. Ne bi smela biti ali ostati le fraza, da so mladi lahko z alternativnim, neobremenjenim pogledom, zazrtim v prihodnost, zagon za kritično misel in soustvarjanje kritične javnosti.
V kulturi koroških Slovencev je manj enodimenzionalnosti kot med večinskim narodom. Toda koroškega bacila se tudi mi ne moremo povsem otresti in svojo kulturno pluralnost radi poudarjamo s pevsko in z gledališko dejavnostjo. Neopazno pa gredo mimo nas nekatere alernativne glasbene novosti, kot na primer novi single »Za svet naprej«, nekake mešanice popa in rocka koroško-slovenske skupine »Bališ«, ali pa recimo nastop mlade »Aj da Band« (glasba, ki se giblje med balkanskimi ritmi, rockerskimi aranžmaji in kančkom narodnih pesmi, med drugim z Ajdo Sticker in Emanuelom Gabrielom) pred kratkim v celovški Hiši umetnikov.
V tem pogledu smo torej izzvani, da krepimo civilno družbo in podiramo utesnjujoče miselne okvire koroške kulturne politike!
Janko Malle