02 Dec govor ob podelitvi častenga članstva ZKP Tončiju Haderlapu in Bogdanu Moharju-Stonu

Draga slavljenca,
Spoštovana gostiteljica danšnjega srečanja, gospa generalna konzulka,
draga predsednica ZKP
spoštovane dame in gospodje, tovarišice in tovariši!

V veliko čast mi je, da lahko danes spregovorim nekaj besed ob podelitvi častenga člantsva ZKP dvema tako izjemnima osbenostima, ki sta sooblikovala polpreteklo zgodovino v našem prostoru na svojstven način. Čeprav sta zrasla iz različnih okolij (in tudi živela v različnih družbenopolitičnih sistemih) – Tonči iz Železne Kaple, Ston iz Kranja – pa imata vendarle marsikaj skupnega.
Ko so me leta 1983 izvolili za tajnika ZSO sem kar kmalu zvedel za nek rojstni dan Tončija Haderlapa in sem mu napisal pismo s čestitkami in med drugim tudi zapisal, da je on naš ambasador oziroma veleposlanik koroških Slovencev v oddaljenem nemškem Feldkirchnu po slovensko Trgu.
Zato je zanimivo naključje, da okoli trideset let kasneje praznujemo v diplomatskih prostorih generalnega konzulata R Slovenije „veleposlanika“ Tončija Haderlapa, pesnika Tončija Haderlapa, pisatelja Tončija Haderlapa, kulturnika Tončija Haderlapa in vsestrankso uspešnega upravitelja velikega grofovskega podjetja, lovca, kinologa, inovatorja in še bi lahko našteval, ki za svoje življensko delo prejme častno članstvo Zveze koroških partizanov.
Ne bom dolgo govoril o živlejnski poti Tončija Haderlapa, skoraj vse je znano, govoril bom o nekaj začilnostih Tončija Haderlapa, ki se mi zdijo zanimive in pomembne.
Sprva pravgotovo to, da je kot štirinajstletni fant našel pot v partizane in skupaj z očetom in bratom in številnimi sorodniki prispeval dostojen delež k osvoboditvi izpod nacističnega režima. To svojo dobo je prepričljivo opisal leta 2007 v svoji knjigi Graparji. Značilno se mi zdi, da je Tonči Haderlap to svojo odločitev za upor opisal kot nekaj potrebnega, kot nekaj, kar je bilo treba storiti. Nikjer ni kakega dvoma, kako distanciranje, kako ovinkarjenje. Do te odločitve za upor je stal celo svoje življenje. V vojni, po vojni in tudi v svojem odbobju kot vodilni uslužbenec pri grofu Goesu ali pa kot funkcionar raznih društev civilne družbe v Feldkirchnu/Trgu
Druga značilnost Tončija Haderlapa, ki je povezana s prvo pa je v tem, da je bil celo svoje življenje človek, ki se je izobraževal, učil in dopolnjeval. Skratka delal je to, čemur danes rečemo dosmrtno učenje ali po nemško lebenlanges Lernen. Iz tega izhaja tudi njegova strpnost in odprtost, bodisi do drugih narodnosti oziroma do večinskega naroda, do drugih političnih in svetovnonazorskih prepričanj in ne nazadnje tudi do verskih prepričanj, saj je tudi sam sodeloval v farnem svetu. Iz tega pa izhaja tudi to, da je bil v svojem okolju v Feldkirchnu/Trgu spoštovan in ugleden soobčan, čeprav so vsi vedeli od kot prihaja in kako zgodovino ima.
Tretja značilnost, ki je tudi povezana s prvo in drugo, pa je v tem, da je vsegar, česar se je lotil, storil z vnemo in ambicijo po perfektnosti in popolnosti. Ker se je sam izobraževal in izpopolnjeval je tudi kot šef okoli 30 delavcev imel vso avtoriteto, ker je kratkomalo tudi sam primil za lopato oziroma ustrezno stroj. Ker se je sam izobraževal je tudi svoje podrejene lahko prepričal, da so se izobraževali. Predvsem pa je tudi prepričal svoje nadrejene, ki so mu popolnoma zaupali.
Četrta značilnost je v njegovi raznoliki kulturni ustvarjalnosti. Je sensibilni lirik, ki obdeluje sebe, svoje okolje in se izkaže kot tankočuten opazovalec svojega okolja. Že od zgodnjih petdesetih letih je pisal dnevnik, kjer je zapisoval svoje doživljaje pri delu, službene dogodke ter vsakdanje dogajanje v svoji okolici. Dokler je živel v Železni Kapli je tudi aktivno sodeloval v kulturnem društvu Zarja in tam spoznal tudi svojo ženo Vero. Sodeloval je tudi pri slovenskem sporedu avstrijske radiotelevizije s prispevki o lovu.
Iz vsega povedanega sledi, da imamo pri slavljencu opraviti z večplastno osebo, ki nam je marsičem lahko za vzgled. Ko sem prebiral njegovo novejšo knjigo Moje Zarje sem pomislil na spomine velikega dunajskega kabaretista in entertejnerja z židovskim ozadnjem, Gerharda Bronnerja, ki sem ga kratko pred njegovo smrtjo še osebno spoznal. Leta 1938 je bil 16 let, po naključju ni bil doma, ko so nacisti odpeljali njegovo družino v KC in je bil zdaj sam. Vedel je, da na Dunaju ni preživetja, zato se je peš napotil v Prago. Tam je stal pred vprašanjem, kako se bo preživljal in se odločil za glasbo. Zato se je sprva šele naučil istrument. Toda kar kmalu je tudi Čehoslovaška padla in preko Madžarske, Romunije se je Bronner podal v Palestino. Tam se je preživljal z glasbo in občasnim delom. Na vseh teh poteh iz Dunaja preko Prage, Madžarske, Romunije v Palestino in v Palestini sami je nekajkrat le za las preživel. Po vojni se je odločil, da bo živel v Angliji, ker je na Dunaju doživel kot žid toliko razočaranj. Na poti tja se je le ustavil na Dunaju in tukaj potem tudi ostal. In to v mestu, kjer je nacizem na podlagi že obstoječega antisemitizma povzročil uničenje in genocid domala celotne judosvke populacije. Tu je kreiral skupaj s Qualtingerjem in drugimi legendarni dunajski kabare, ki še danes slavi in je nedosežen. Tudi ta kabare – naj omenim le znameniti Herr Karel – je bistveno prispeval k spremembi vzdušja, javnega mnenja in sploh odnosa do nacizma in druge svetovne vojne.
Kaj hočem s tem povedat? Tonči Haderlap in Gerhard Bronner imata nekaj skupnega: kljub hudi zgodovini sta se vedno spet stavila novim izzivom in presegla stare travme. Oba sta bila prefekcionista in sta prepričala s svojim delom oziroma ustvarjalnim delom. Oba nikoli nista pozabila na svoje korenine. Z delom sta prepričala in iz dela sta črpala samozavest in iz tega je zrasla vsesplošna priznanost.
O tem je danes lahko govoriti, ker so se razmere v državi in deželi bistveno spremenile. Za spremembe so bili potrebni vsi, taki, ki so vodili borbo za pravico spominjanja s knjigami, pričevanji, diskusijami in tudi demonstracijami in tudi taki, ki so s praktično samozavestjo, z znanjem in strokovno kompetenco dokazali človeško dostojanstvo in potrdili potrebo po humanih odnosih med ljudmi. Zato so bili potrebni spomini Karla Prušnika-Gašperja, Lipeja Kolenika, Andreja Kokota in številnih drugih. Zato so bili potrebne številne filmske dokumentacije, zgodovinske študije, intervjuji žrtev, pričevanja žrtev itd. in tudi delo in družbena aktivnost v civilni družbi Feldkirchna/Trga ter literarna ustvarjalnost našega današnjega slavljenca Tončija Haderlapa.

Naj mi je dovoljeno, da povem še stavek o drugem slavljencu tovarišu Bogdanu Moharju-Stonu. Bogdan Mohar-Ston in Tonči Haderlap imata tudi nekaj skupnega. Stonova zgodovina tudi ni bila lahka. Po vojni je namreč zašel popolnoma nedolžen med mlinske kamne velikega obračuna med stalinizmom in titoizmom. A tudi on po vojni ni obupal, kljub veliki krivici, ki mu ga je prizadejal Titov režim, ni zapustil vrednote antifašizma, humanizma in človečnosti. To je veliko dejanje.
Prav zaradi tega se moramo vprašati, kako naprej s spominjanjem, kako naprej s spravo? Nečakinja našega slavljenca Tončija Haderlapa in znamenita avtorica romana Angel pozabe Maja Haderlap je napisala pesem, ki me vedno spet očara in hkrati tudi sili k razmišljanju o spominjanju. Dovolite, da jo Vam preberem:
Moj nori rod,
ki hodi z umiranjem ljubezen snubit,
z ruto zavezano v tilnik,
z modrikastimi prsti čas ustavlja
zaradi plina in trupel,
semena odlaga za kapanje krvi in voska,
nikdar ne premakne tesnobne osi
z roba alp.
Moj rod pozabe ne pozna, ne radosti,
ki bi ga z žgočim curkom zadela,
nikdar ne odstrani s pogleda balgotnega
brega, ne ve, kaj početi z ahilovo peto
spomina, da mu od vsega grenkoba oteka,
kot iver globoko v mesu
gnije pogum.

Sam izhajam pri spominjanju iz sledečih načel:
1. Generacija, ki je doživela in preživela čas nacizma in fašizma, bila žrtev nacizma in fašizma ima vso pravico, da se spominja vsega tega, kar je doživela. Naloga države in tudi naša naloga je, da to tudi omogočimo.
2. Sam pripadam drugi generaciji, torej generaciji, ki je rojena po letu 1945 in mislim, da ima ta generacija ob spominjanju še dodatno nalogo, namreč ustvarjati spravo. Imamo namreč dve opciji: ena hoče resnico brez sprave in druga hoče spravo brez resnice. Naša naloga je, da najdemo sintezo teh dveh opcij. Zato se zavzemam za dialog tudi z drugačemislečimi, ker je namreč začetek katastrof dvajsetega stoletja bil prav v prenehanju dialoga.
3. Primer Moharja-Stona, ki je bil žrtev nacionalsocializma in potem tudi žrtev spopada med stalinizmom in titoizmom kaže, da ima Thea Bauriedl prav, ko je ugotovila, da je značilnost 20 stoletja prav v tem, da si mora vsak tudi predstavljati, da lahko postane žrtev in storilec uničenja. Le če bomo to upoštevali se bomo iz zgodovine nekaj naučili. Potem pesem Maje Haderlap ne bo več aktualna.
Spoštovana slavljenca, dragi navzoči!

Ob pričetku svojih izvajanj sem omenil, da sem v začetku 80-ich let Tončija Haderlapa imenoval za veleposlanika koroških Slovencev v Felkirchnu/Trgu. Ker smo danes tu v diplomatskih prostorih in ker taka navada, da ob koncu poklicne poti tudi ocenjujejo diplomate po njihovem delu lahko ugotovim, da smo dali našemu veleposlaniku v Feldkirchnu/Trgu Tončiju Haderlapu za svojo vsestransko delo izvrstno oceno.
Dragi Tonči!
Vse najboljše tudi k rojstnemu dnevu, ki ga boš praznoval v nekaj dneh in še na mnoga leta.
Hvala lepa!