08 Dec smrt Nelsona Mandele je izguba za človeštvo

Nelson Mandela je umrl. Bil je borec zoper rasistično, apartheidsko diktaturo v Južni Afriki. Za svoj cilj osvoboditve svojega naroda je bil zaprt 27 let. Mandela šteje med velikane svetovne politike sožitja, miru in demokracije. Poleg Martina Lutra Kinga in Mahatma Gandija štetje Mandela med najpomembnejše zastopnike nenasilenga boja za svobodo in boja zoper rasno diskriminacijo. Čeprav je v zaporu zagovarjal oborožen odpor zoper rasistični režim je po osvoboditvi zagovarjal spravo in sodelovanje. Bil je najpomembnejši pionir spravnega prehoda od apartheidske do enakopravne in demokratične Južne Afrike. Leta 1993 je dobil (skupaj z bivšim predsednikom De Clerkom) nobelovo nagrado za mir. Že za časa svojega življenja je veljal v svetovnem merilu za zgled. Njegov najpomembnejši sodelavec je bil nadškof Desmond Tutu, ki je o tem času osvoboditve zapisal sledeče:

“Unser Glück wurde jedoch von einer zwar kleinen, aber quälenden Sorge getrübt: Was, wenn die Gräuel der Apartheid-Zeit in den Köpfen der Menschen unbewusst weiterlebten? Was, wenn sie sich wie ein Schwelbrand immer weiterfräßen, mit der Zeit zu Forderungen nach Rache und Vergeltung führten und dabei einmal mehr die mit der Apartheid-Ära verbundenen finsteren und destruktiven Kräfte entfesseln, diesmal jedoch gerichtet gegen die einstigen Herren des Apartheid-Regimes und ihre Nachkommen bzw. ihre vermeintlichen Kollaborateure oder Nutznießer? Ein Blick auf vergleichbare vorangegangene Ereignisse in anderen Teilen der Welt brachte uns zu der Erkenntnis, dass wir die Gefahr einer solche schwerwiegenden und besorgniserregenden Entwicklung ernst zu nehmen hatten, auch wenn sie so gar nicht zu dem Geist der Offenheit und Toleranz zu passen schien, von dem der Anbruch unseres neuen Zeitalters geprägt war, und dass wir versuchen mussten, einer solchen Entwicklung entgegenzuwirken….”.

Po drugi svetovni vojni ponekod na strani zmagovalcev takega globokega razmišljanja kot pri Desmond Tutuju očitno ni bilo. Odpor zoper nacizem je seveda bil potreben in pravilen, izvensodni poboji ob osvoboditvi pa na žalost kažejo, da se je uveljavila miselnost “oko za oko, zob za zob”. Torej zaključek je jasen in ga je nemška psihoanalitičarka Thea Bauriedl zapisala sledeče:

“Die Revolution der Trauerarbeit besteht nicht darin, dass die bisher Unterdrückten jetzt endlich an die Macht kommen, dass also die Herrschaftsverhältnisse nur umgekehrt werden. Die Revolution der Trauerarbeit beruht auf der schrittweisen Auflösung der Spaltung zwischen Gut und Böse, zwischen Freund und Feind. Das macht es nötig, sich vollständig (und immer wieder) neu zu orientieren. Die alte Orientierung bestand in der Trennung von Tätern und Opfern. Das diente dazu, dass jeder sich selbst jeweils zu den Guten, und das sind zumeist die Opfer, zählen konnte….

Der einzelne muss sich vorstellen können, dass er potentieller Täter und potentielles Opfer von Vernichtung ist”.

Pred nekaj leti so Peter Gstettner, Feliks Wieser in Rudi Vouk zagnali vik in krik zaradi dialoga, ki sem ga vodil s Josefom Feldnerjem. Dejali so, da je to kolaboracija in da o odločitvi ustavnega sodišča ni mogoče razpravljati. Razvoj je pokazal nekaj popolno drugega. Dialog je bil pravilen in potreben in o odločitvi ustavnega sodišča je razpravljal ustavni zakonodajalec, medtem ko so podpisniki državne pogodbe ob tem molčali. To so dejstva.

Kaj se je skrivalo za to kritiko?

V odprtem pismu smo tedaj zapisali Graf, Kramer in jaz:

“Desničarji in levičarji so bili v zadnjem stoletju večinoma na strani političnega nasilja oziroma povračilnega nasilja, le redko pa na strani dialoga. Samo malo jih je, ki so do sedaj iz tega stoletja ekstremov in barbarstva sublimirali spoznanja. Če optiramo za dialog, se zdi, da smo se vsedli med dva stola. In vendar verujemo, da je dialog pri globokih konfliktih edina strategija, ki omogoča obdelavo konflikta, ki je trajna in jo lahko akceptirajo vsi kontrahenti. Ali je naše dojemanje pravilno, bo pokazala zgodovina”. Nadalje smo citirali Ralpha Giordana:

Za preživelo žrtev holocausta Ralpha Giordano predstavlja dejstvo, da tik po NS diktaturi v Nemčiji ni prišlo do »odkritega, poštenega in resničnega dialoga« o času nacizma nekako »druga krivda.« On smatra pripravljenost za spravo, celo glede na nacionalsocialistične storilce , »za samoumevno. Za to potrebne pa so poštenost, resničnost in iskrenost. Pod to predpostavko sem pripravljen podati roko vsakemu bivšemu nacistu « (Iz pogovora z Giordanom, citirano po J & M Hartkemeyer, Die Kunst des Dialogs, Klett-Cotta 2005. H besedilu pogovora glej tudi www.dialogprojekt.de)

Skratka Nelson Mandela je s svojo politiko sprave in dialoga v obliki komisije za resnico in spravo odprl popolnoma novo plat razreševanja konfliktov, oziroma prehoda iz diktature v demokracije.
V tem je njegova velika vloga in to nam ostane kot svetel vzgled.