ROMEO & JULIA (2007)
Trojezična gledališka predstava v produkciji Slovenske prosvetne zveze
Scenarij in režija: Bernd Liepold Mosser
Igrata: Marjan Štikar, Sissi Noe
Bernd Liepold Mosser je dogajanje Shakespearjeve tragedije o dveh sprtih družinah in tragični ljubezenski zgodbi prenesel na Koroško. Romeo je nemško govoreči Korošec, Julija pa prihaja iz slovenske družine. Njuni družini že več generacij razdvaja na nacionalni ideologiji utemeljeno sovraštvo. Ljubimca z ljubeznijo sprva presegata umetne narodnostne in jezikovne meje – Romeo govori nemško, Julija mu odgovarja slovensko – pozneje pa tudi sama podležeta istim konfliktom, ki jih z namenom, da ju ločita, oživljata njuni družini. Svoje zablode, ki ljubimca – tako kot v izvirni igri – poženejo v smrt, družini prepozno spoznata.
NJEGOV POGLED (2007)
Gledališka predstava v produkciji k & k centra v Šentjanžu v Rožu
Scenarij in režija: Alenka Hain
Igra: Rezka Kanzian
Monodrama Njegov pogled je prvo avtorsko delo preizkušene režiserke Alenke Hain, v katerem se spomočjo glavne junakinje, ki se je zaljubila v pogled moškega in prekoračila ustaljene življenjske norme, sprašuje o tem, kaj je običajno in kaj ne? Njena junakinja se znajde v samoti preiskovalnega zapora, kjer se pripravlja na zagovor pred poroto. Tudi če je ujetništvo le plod njene bujne domišljije, ji ujetništvo dovoljuje, da pove tisto, kar res misli in tako na samosvoj način obračuna z vsem, kar jo moti. Njene težave so banalne, rešitve pa bizarne in neobičajne. Gledalec se mora sam odločiti, ali gre za noro ali običajno žensko, opredeljeno kot noro samo zaradi njene čustvene neposrednosti.
PARTIZAN (2008)
Gledališka predstava v produkciji Slovenske prosvetne zveze
Scenarij in režija: Bernd-Liepold Mosser
Igrajo: Michael Krištof, Magda Kropiunig, Sissi Noe, Peter Raad, Pavle Ravnohrib, Marjan Štikar in Violeta Tomič
V gledališki predstavi »Partizan« je njen avtor Bernd-Liepold Mosser na podlagi preverjenih dokumentov razgrnil vzroke in posledice neprebolelih, nerazčiščenih, zavrženih in zamolčanih zgodovinskih dejstev, s čimer je poudaril glavni namen političnega gledališča. Ta si prizadeva za odstiranje ozadja političnih konfliktov in za to, da bi se antifašizem zasidral v zavest Koroške kot etični imperativ medkulturnega dialoga.
Predstavo je omogočilo Zvezno ministrstvo za kulturo na Dunaju z evropskimi sredstvi, namenjenimi letu medkulturnega dialoga.
»TA ROKA BO KOVALA SVET« (2009)
Plesno-koreografska predstava v produkciji Slovenske prosvetne zveze
Avtor: Christof Klimke
Režija: Johann Kresnik
Kompozicija in glasba: Karlheinz Miklin
V Kulturnem domu v Pliberku so v okviru Evropske razstave uprizorili plesno-koreografsko predstavo »Ta roka bo kovala svet«. Svetovno znani plesalec in koreograf Johann Kresnik je v nekaj več kot treh tednih v glavnem z amaterskimi igralci iz južnokoroške regije na oder postavil literarno-biografski kolaž o življenju avstrijskega pisatelja judovskega rodu, Jure Soyferja, ki je, star komaj 26 let, umrl v koncentracijskem taborišču Buchenwald. Johann Kresnik, utemeljitelj političnega plesnega gledališča, je s predstavo postavil zrcalo aktualnemu političnemu dogajanju na Koroškem.
PATRIOTI (2010)
Dvojezična gledališka predstava v produkciji Slovenske prosvetne zveze
Besedilo, dramaturgija in režija: Berndt Liepold-Mosser
Igrajo: Maks Achatz, Aleksander Tolmaier, Mihi Krištof, Erik Jan Rippmann
Gledališka predstava »Patrioti«, ki je nastala po istoimenskem romanu koroškega pisatelja Josefa Friedricha Perkoniga iz leta 1950, govori o obrambnih bojih po prvi svetovni vojni na južnem Koroškem, kakor je o njih pisal Perkonig. Režiser in dramaturg Bernd Liepold Mosser Perkoniga prikazuje kot protislovno figuro, ki sicer na eni strani poudarja potrebo po sporazumevanju in toleranci, na drugi strani pa ostaja zvest nemškonacionalni tradiciji.
PREŽIHOVE SANJE: REVIJA O KLAVRNEM ŽIVLJENJU (2010)
Trojezična gledališka predstava v produkciji Slovenske prosvetne zveze, Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti in Občine Ravne na Koroškem v okviru čezmejnega evropskega slovensko-avstrijskega projekta »Brezmejnost«.
Scenarij in režija: Bernd Liepold Mosser
Igrajo: Katarina Hartmann, Mihi Krištof, Kai Möller, Pavle Ravnohrib, Katharina Schmölzer in Violeta Tomič.
Gledališka igra je po romanih in povestih Prežihovega Voranca nastala ob 60-letnici njegove smrti in prikazuje njegove zadnje dneve v hiši v Kotljah, ko ostarel in oslabljen od internacije poln strahu pričakuje konec. Na odru spremljamo njegovo obujanje spominov na otroštvo, mladost in zrela leta, trpljenje in strah prve in druge svetovne vojne ter povojnega obdobja, skratka, gre za pravi kalejdoskop 20. stoletja.
RAZ-STAVA (2011)
Gledališka predstava v produkciji Slovenske prosvetne zveze
Scenarij in režija: Alenka Hain
Igrajo: Aleksander Tolmaier, Marjan Štikar, Mihi Krištof
Avtorica in režiserka Alenka Hain izhaja iz hudomušne in satirične poezije Janija Oswalda. Ta je izhodišče za njena provokativna vprašanja o sodobni umetnosti in njenih mejah. Iz Oswaldovih pesmi in njegovega jezikovnega preigravanja ter presenetljivih besednih iger splete povsem novo zgodbo z namenom ironičnega pogleda na kaotične razmere v današnji družbi, s čimer v bralcu sproža zavedanje o nujni vsebinski prenovi obstoječega.
QUO VADIS (2012)
Glasbeno-gibalna predstava v produkciji Slovenske prosvetne zveze, Glasbenega gledališča Gabriel in Slovenskega prosvetnega društva »Zarja« v Železni Kapli
Režija: Sebastjan Starič in Rauil Sultanov
Glasba in korepeticija: Gabriel Lipuš
Quo vadis, glasbeno-gibalna predstava z elementi cirkusa, plesa, videoprojekcij in gledališča, združuje različne slogovno-generacijske prvine, kot sta »etnološki« pevski zbor in mladostni breakdance. Uprizoritev, v kateri je četrtina nastopajočih profesionalcev, drugi pa so ljubitelji, mlade in starejše poveže v simbolično cirkuško družino. Vsebinski poudarki so na humanosti in toleranci, melanholičnem odnosu do preživetega ter svežem in naivno romantičnem pogledu na prihodnost, svetu brez verskih in etničnih razlik in na pomenu ljubezni do ustvarjanja, spoštovanju drugega in drugačnega. Poudarja, da smo le skupaj lahko močnejši. Predstava Quo vadis, ki je namenjena tako mladim kot starejšim, ponuja oboje: spektakularno zabavo in priložnost za odgovor na vprašanje: Kam gremo?
PO POTI ANGELA SPOMINA (2013)
Plesno-gledališki projekt v produkciji Slovenske prosvetne zveze, Slovenskega prosvetnega društva Zarja iz Železne Kaple in Društva Lepenska šola
Koncept, uprizoritev in režija: Zdravko Haderlap
Dramaturgija: Jana Pavlič
Slovenska prosvetna zveza, Slovensko prosvetno društvo Zarja iz Železne Kaple in Društvo Lepenska šola so konec septembra 2013 pripravili pohod po krajih, ki jih je v svojem romanu Angel pozabe opisala pisateljica Maja Haderlap. Na večurno hojo so pohodniki krenili z Vinkelnove domačije v Lepeni, obiskali pa so Pečnikovo, Hojnikovo, Benetkovo, Topičnikovo, Peternelovo in Peršmanovo domačijo. Organizatorji so v prireditev vključili tudi lastnike domačij, v pripoved, igro in ples na posameznih prizoriščih pa okoli 40 plesalcev, glasbenikov in igralcev. V treh deh se je pohoda udeležilo več kot 200 ljudi, med njimi tudi številni nemško govoreči Korošci, za katere je bila to hkrati učna ura njim vse premalo znane zgodovine.
BOŽJI NASMEH – Das Lächeln Gottes (2016)
Plesno-gledališki projekt v produkciji Slovenske prosvetne zveze.
Koncept, uprizoritev in režija: Zdravko Haderlap
Dramaturgija: Jana Pavlič
Razlog za sedanjo situacijo na avstrijskem Koroškem režiser pripisuje povojnim političnim razmeram. “Ta generacija je bolj ali manj že izumrla. Tu so še zelo pereče finančne težave, zaradi katerih bodo morale dolgove vračati prihodnje generacije. Kdorkoli se bo izobraževal, bo zapustil ta podeželski kraj in mi se bomo ukvarjali samo še z odplačevanjem dolgov. Kar nam bo še ostalo, bo lepa narava. Tako lepa kot božji nasmeh,” so Haderlapove besede povzeli ustvarjalci predstave.
5&20 udarcev/Schlagzeilen (2018)
Gledališki projekt v produkciji Teatra Šentjanž in Slovenske prosvetne zveze.
Koncept, uprizoritev in režija: Alenka Hain
Avtorica in režiserka Alenka Hain v igri »5&20 UDARCEV/SCHLAGZEILEN« na svojevrsten način tematizira današnji nasprotujoči si položaj slovenskega jezika na Koroškem. Na eni strani odpiranje koroškega političnega in javnega prostora slovenskemu jeziku, na drugi zmanjševanje števila aktivnih in dejanskih govorcev slovenščine. Sedanji nezavidljivi položaj slovenskega jezika na Koroškem je avtorica prikazala z nenehnim, prepričljivim, všečnim in lahkotnim ponavljanjem le 25 stavkov, kot je črk slovenske abecede: vsak stavek se začne z eno od njih. Igralci z omejenim besednim fondom in uporabo znanih, nevarnih in na žalost družbeno toleriranih populističnih sredstev, kot so izključevanje drugih, poveličevanje enega in edino pravega jezika; spreminjanje drugih jezikov v sovražnike, namerno izrabljajo in zlorabljajo slovenski jezik in gledalce prepričujejo, da je slovenščina edini jezik, ki omogoča izražanje tolerance.