12 Feb Slavnostna prireditev ob Slovenskem kulturnem prazniku
V četrtek, 8. februarja je v ORF-teatru v Celovcu potekala slavnostna prireditev ob Slovenskem kulturnem prazniku. Prireditev je bila počaščena 100. obletnici smrti Ivana Cankarja.
Cankarjevi opisi družbene neenakosti, siromaštva, zapostavljanja revnih, fizičnega in psihičnega nasilja močnejših nad šibkejšimi, izkušnje nenačelnosti, trpljenja ljudi z roba družbe in slabega odnosa do otrok, so zelo zgovorni tudi danes.
Cankar obenem psihološko zelo prepričljivo opisuje večne človeške dileme in težave, kot so doživljanje osamljenosti in nepotrebnosti, hrepenenje in obup, strast in obžalovanje, krivdo in samomučenje, iskanje odnosa do telesnosti in duhovnega sveta, opiše pa tudi doživljanje bolezni, umiranja ter spraševanje o življenju po smrti,
V kulturnopolitičnem pogledu se je Cankar zavzemal za šibke in izkoriščane ljudi, zoper “gnilo družbo, ki izkorišča in izrablja milijone delavnega ljudstva, zato da se bogato redi par stotin ljudi, ki žanjejo, dasi niso sejali” Cankarja je zastavil vso svojo moč za pravice zaničevanih, se zavzemal za pravico do narodovega obstanka, za zedinjeno Slovenijo in s svojimi izvrstnimi literarnimi deli ujel korak s takrat vodilnimi smermi v evropski književnosti.
Cankarjeva vizija naroda: “Jaz, bratje, pa vem za domovino in mi vsi jo slutimo.”
V letih pred izbruhom prve svetovne vojne je bil Cankar kritičen do politike Avstro-Ogrske in si je javno prizadeval za enakopravno skupnost jugoslovanskih narodov. V črtici Lepa naša domovina (1909) je upodobil vizijo drugačne domovine: “Jaz, bratje, pa vem za domovino in mi vsi jo slutimo. Kar so nam siloma vzeli, za kar so nas ogoljufali in opeharili, bomo dobili povrnjeno in poplačano s stoterimi obrestmi! Naša domovina je boj in prihodnost; ta domovina je vredna najžlahtnejše krvi in najboljšega življenja.”
Leta 1913 je vojno razglasil za “jugoslovansko veliko noč”. Ugotovil je, da so zmage balkanskih držav potisnile jugoslovanski problem v ospredje evropskega zanimanja in da so Slovenci šele zdaj spoznali, “da nismo samo Slovenci, še manj pa samo Avstrijci, temveč da smo ud velike družine, ki stanuje od Julijskih Alp do Egejskega morja”. Obenem pa je odločno zavračal novoilirske ideje o opuščanju slovenskega jezika v korist hrvaščine ali srbohrvaščine oziroma o postopnem spajanju južnoslovanskih jezikov in kultur; prav nasprotno, po njegovem bi Slovenci morali narediti več za svoj narodni razvoj in obstoj. (dr. Janko Malle)
Slavnostni govornik je bil dr. Teodor Domej, dramski recital je predvajal Aleksander Tolmaier (režija Alenka Hain) ob spremstvu glasbe Dua FinePulse (Christian Filipič- flavta in Roman Pechmann- akordeon). Glasbeno so zaokrožili program še Oktet Suha.