10 Apr intervju s Florijanom Lipušem v mesečniku literatura (marec 2005)

1. Leta 1976 ste zapisali: »Slovenska narodna skupina na Koroškem veliko, če ne pretežni del tega, kar je, črpa iz opozicije do utesnjevalnih in zatirainih družbenih pojavov v koroški deželi, nemških, pa tudi takšnih znotraj slovenskega ljudstva.« Zanima me, kako se to kaže na ravni posameznika, konkretneje, ali v tem korenini tudi vaša odločitev za pisanje – vaša zgodnja dela so izrazito družbeno kritično naravnana?

Najbrž ne samo zgodnja. Da se mora narodna manjšina odzivati na nemške zatiralne pojave, ni samo zato, ker ti pojavi sami sprožijo v glavah razne obrambne mehanizme, temveč ker spodbujajo tudi h kreativnosti. Vsakršna taka kreativnost je plodnejša kakor zatiralni stereotipi, ki le ponavljajo vedno eno in isto pesem. Če bi Slovencem dali vse pravice in velikodušno primaknili še kaj več, prepričan sem, da je po njih. Torej, bi rekli, še dobro, da slovenstvo zatirajo, ker ga s tem ohranjajo. Človeka prisilijo, da se spopada s tematiko, saj je sam del te tematike, in končno zahteva to tudi njegov naravni človeški ponos. Vsakdo reagira po svoji naravi, tako se nekateri uklonijo, priličijo, drugi se narodno angažirajo, tretji gredo srednjo, udobno pot. Narodna identiteta je podvržena trgovskim kriterijem: če mi koristi, se je poslužujem, če mi nič ne prinese, jo zatajim. Podobni pritiski na posameznika so tudi znotraj slovenskega ljudstva, čeprav ti niso toliko narodne, temveč ideološke narave. Pri tem je treba pribiti, da spori izhajajo domala izključno iz slovenske desnice, ker nad vse in pred vse postavlja svojo ideologijo, jo meša v vsako reč, in ker ne priznava družbenega pluralizma; slovenska levica na Koroškem ga priznava in živi. To krščansko ideološko usmerjenost vodstvo pridigarsko drži pri življenju in se pri tem ne ozira na odmevnost v ljudstvu. Tisti v vodstvu so danes v glavnem sami s seboj. Zame se je ta pot še pravi čas izkazala za nehodno, tisti z vsemi sredstvi privzgojeni in zmlada vcepljeni, nikoli preverjeni in stvarno diskutirani nazori niso odgovarjali in ne odgovarjajo moji naravi. Gotovo so tudi te stvari vplivale na to, da sem začel pisati; dejstvo, da sem pisal, pa je vplivalo na to, da so se mi ti posili privzgojeni in pozneje vseskozi vsiljevani svetovi po vrsti podrli.

2. Kakšni so vaši spomini na odraščanje v povojni Koroški, kakšno je bilo življenje koroškega Slovenca – pri tem mislim predvsem na odnos do slovenskega jezika, knjig …
Zaradi vojne sem začel hoditi v šolo šele z devetimi leti. Po treh letih, jeseni 1950, so me poslali v gimnazijo na Plešivec, podružnico celovške humanistične gimnazije, kjer je bil škofijski internat za duhovniški naraščaj. Ker je bil precejšen del dijakov slovenskega porekla, so se ti ob nedeljah srečavali na sestankih, ob nadzorstvu zavodskih predstojnikov. Vodstvo doma takih srečanj ni podpiralo, zaželeni ti sestanki niso bili, pač pa tolerirani. Temu le malo podobno je bilo tudi vzdušje v deželi. Pri tem moramo vedeti, da ne tedaj ne pozneje ne nikoli dežela ni bila denacificirana. Vsi nekdanji Hitlerjevi pristaši so po vojni dobili nazaj svoje službe in svoja mesta, kakor da se ni nič zgodilo. Šole pa bi brez teh kadrov sploh ne mogle odpreti svojih vrat. Malo so se potuhnili, umolknili, pa kaj kmalu se spet začeli oglašati, nadaljevati pričeto delo z drugimi sredstvi. Slovenščina je postajala vedno bolj očitno vzrok dnevne spotike, kaj kmalu predmet hujskanja. Leta 1958, v letu moje mature, so s šolskim štrajkom nasilno odpravili do takrat obvezni dvojezični pouk na južnokoroških ljudskih šolah, ki je bil mednarodno zagotovljen in eden od pogojev za Avstrijsko državno pogodbo iz leta 1955. In skozi Celovec pa tudi v drugih krajih so se vsako leto vile mogočne desetooktobrske povorke in proslavljale zmago nad Slovenci. Slovenski jezik je bil nezaželen in osovražen, in to v vseh oblikah in na vseh področjih. Razen mohorjank tudi ni bilo slovenskih knjig, z majhnimi izjemami, tistimi v trgovinici, javno za komunistično ožigosani, imenovani Naša knjiga. Slovenska časopisa, Naš tednik in Slovenski vestnik, sta začela ideološki boj, ki se vleče do današnjih dni; katoliška cerkev, med vojno na strani nacizma, zdaj na strani Našega tednika, je Slovenski vestnik takoj ekskomunicirala. Na Plešivcu vsega tega nismo občutili tako močno ali pa sploh ne, ker smo bili neobveščeni, nevedni, saj ni bilo v hiši ne radia ne časopisja, usmerjali so nas v docela druge in drugačne idejne svetove, bili smo izolirani od tega sveta, saj leži internat že geografsko čisto na samem, na vrhu hriba blizu Gospe svete. Prostovoljci izmed slovenske skupine smo lahko obiskovali pouk slovenščine v prostih popoldanskih urah…

3. Ko sem brala vaša dela, pa tudi različne pogovore in eseje, me je presenetil izrazito negativen odnos do semenišča na Plešivcu, ki ste ga obiskovali. Kot da bi se tam spočelo jedro vašega odpora do krščanske cerkve kot institucije. Gustav Januš, vaš stanovski kolega in rojak, ki je prav tako obiskoval semenišče nekaj let za vami, ima na to ustanovo zelo lepe spomine – pravi, da je v njej spoznal vrednote duhovnega sveta, pridobil temelje humanistične izobrazbe…

Čisto negativen moj odnos do semenišča na Plešivcu ni. Hvaležen sem župniku, ki mi je omogočil obisk te priznano dobre šole, saj se mi v tistem času ni moglo zgoditi nič boljšega. A najprej je treba ločiti dvoje: dočim je moj odnos do šole vseskozi pozitiven in ne boste našli nobene moje kritične pripombe na ta naslov in k temu, kar je posredovala gimnazija o vseh osmih letih, pa je moj odnos do internata razdvojen. Z Janušem vred se zavedam neizmerne vrednosti humanistične izobrazbe, pridobljene delovne discipline, čuta za odgovornost, pomena krščanskih načel za človeštvo; teh v celoti še nikoli nisem spodbijal, razen kakšno posamezno, npr. da moram nastaviti še levo lice, če me kdo udari na desno; kar se tega tiče, sem prav pri najbolj glasnih zagovornikih te zapovedi na lastni koži doživel prav obratno. Kar internatu zamerim, je, da njegova izobrazba ni upoštevala ostalega družbenega življenja in nas ni pripravljala na samostojen vstop vanj. Namesto da bi nas konfrontirala z dogajanjem zunaj hiše, z dogajanjem v deželi in v svetu, so nas napotovali v pobožnjakarstvo, kjer da bomo našli odgovore na vsa vprašanja. Zamerim mu vzgojo k suženjski pokornosti in poslušnosti, namesto h kritičnosti; poveličevanje ene same zveličavne poti k človekovi sreči, veljavne za vse ljudi tega planeta, namesto nakazovanja, odpiranja možnih poti; pa domišljavost, zaverovanost v svojo veličino in pravičnost; zamerim mu zanemarjanje osebnih usod, ki ostanejo prepuščene vsaka sama sebi, namesto strokovne pomoči, namesto psihološko potrebnih osebnih pogovorov, saj je vsak prinesel s seboj na Plešivec svojo osebno, v tistem času morda hudo ranjeno zgodbo, in so morali vendar vedeti, kako oškodovani na duši in telesu in iz kakšnih razmer prihajajo gojenci. Namesto da so sodili vsakega po istem kopitu. Zamerim mu nestrokovno ravnanje samo teološko šolanega vodilnega osebja s problemi doraščajočih ljudi, popolno izklopitev seksualnosti, zamerim mu utrjevanje poti v katoliški konzervativizem in fundamentalizem. Če človek prizna dobre plati, naj prizna tudi slabe, resnici na ljubo, sebi na ljubo, če noče, da mu očitamo pristranskost in slepoto. In mar slovenskega jezika ne bomo šteli med vrednote duhovnega sveta, za katerega je Plešivec menda tako zaslužen, ali ga šteli kar med naše posebne duhovne dobrine, ki na Plešivcu niso bile prav nič dobro zapisane, bile dostikrat kamen spotike in predmet sporov, celo prepovedi? Vsa čast plešivškim zaslugam, vendar o kaki duhovni širini se Plešivcu še sanjalo ni. Tudi del današnjih desničarskih „voditeljev“ slovenske narodne skupnosti je užil te duhovne dobrine Plešivca in nič ni čuda, da še danes ni zmožen sprejeti kakršno koli spremembo. Ali človekova pravica, da bližnjega ne žalimo in ne teptamo njegovega dostojanstva, nima prednosti pred ideloško usmeritvijo? O tem v pisarnah Mohorjeve v Celovcu še niso kaj slišali.

4. Katoliška cerkev je izpostavljena vaši neusmiljeni kritiki. Kolikor sem sama uspela razbrati, pa je ta odpor vendarle usmerjen predvsem proti cerkvi kot instituciji, proti njenemu svetohlinstvu, sprenevedanju, … Kakšen pa je vaš odnos do krščanske vere – ste se za študij bogoslovja odločili zgolj iz »pragmatičnih« razlogov ali so temu botrovali tudi kakšni globlji osebni nagibi?

Zame je poglavje katoliške cerkve že precej časa zaključeno, krščanska vera pa mi daje dovolj svobode, da sem mirne vesti lahko to, kar sem. Sam njen ustanovitelj bi danes ne bil več pristaš rimsko katoliške cerkve, če bi še hodil po tem svetu. Ne prepoznal bi je več. Krščansko vero je uradna cerkev izkrivila, tako da je izrodek tega, kar je učil in kako je živel njen ustanovitelj. Prav tisti, ki to vero predstavljajo na zunaj, so vzrok umikanja iz nje in pohujšanja, ker vzpostavljajo in ohranjajo oblast s pomočjo vere, ker zatirajo človeka v imenu vere, ker so zaverovani v svojo veličino in si domišljajo, da so kaj boljšega kakor druge vere, še huje; da posedujejo edini pravi ključ do resnice. In kako natanko vejo, kaj bog hoče! Z ustanovo, ki je v svoji zgodovini prispevala tolikšno mero k poneumnevanju ljudi, ki je zašla v tako hude zablode in zločinstva, primerljiva morda samo še z nacističnimi grozodejstvi, tudi zraslimi prav iz katoliških korenin, in ki se danes z vsemi silami oklepa zadnjih srednjeveških oblastniških pripomočkov, s tako ustanovo nočem imeti več nobenega opravka. Do danes to katolištvo sega v samo jedro države, danes še posebej, prepreda državne organizme in skrbi za to, da je prepad med boljšo katoliško družbo, ki kajpa pripada vladajočemu razredu, in neizobraženo pehoto čim večji. Znano otroško pesem bi morali danes prikrojiti drugi resnici: bežimo, tecimo, kristjani gredo, na visokih zastavah načela neso. Žal samo na zastavah! Čutijo se močne, ker nastopajo v masah in je tako prijetno, ko z vstopom v to druščino človek lahko kar izklopi možgane. Kako je drugače mogoče, da katoliška Avstrija povzdiguje šport in zaničuje vse, kar ustvarijo intelektualci? Svojo duhovno elito je Avstrija vedno pregnala. Samo v katoliških državah najdemo toliko nazadnjaštva, praznoverja, sektaštva, toliko zahrbtnosti, svetohlinstva, neskladanja med verskim naukom in vsakdanjim življenjem. Vsakega izmed nas so vzgajali za te cilje in v tem smislu, vsakega izmed nas so pripravljali za to pot. Mene ravno tako kakor vsakega mojih sopotnikov. In me precej časa tudi držali na njej. Za kake osebne nagibe so se brigali zelo malo. In za kako doslednost: Če se kdo priznava h kaki veri, potem naj tudi živi po njenih načelih! Pa kaj pomaga tak poziv, ko so katoli itak prepričani, da že vedno živijo po njih.

5. V romanu Boštjanov let, v katerem so, tako kot v drugih vaših delih, prisotne avtobiografske prvine, junak v cerkvi zaman prosi boga za milo materino usodo. Mati kljub temu umre, s tem pa ugasne tudi dečkova vera. Ste s tem opisali smrt vaše osebne vere ali je razdalja med junakom in avtorjem na tem mestu večja in junakovo doživetje ni v nobeni povezavi z vami?

Nekdo je rekel, da po Auschwitzu ni več mogoče pisati pesmi, nekdo drug je dodal, da so tam ubili tudi vero v eksistenco boga, ki take stvari dopušča. Razen tega je vsako razmišljanje o transcendentalnih rečeh a priori ribarjenje v kalnem. Besede, besede, nič drugega ko besede in fraze! V letih, v katerih se dogaja Boštjanov let, vprašanje verovanja zame ni bilo vprašanje, bilo je stvar naučenosti, poslušnosti, starševske in družbene prisile, navade. Vprašanje je postalo, ko sem začel misliti s svojo glavo in mi ni bilo treba več poslušati drugih. Ko se je začela tudi meni, zamudniku iz zakotja, kazati razpoka med tem, kaj vera uči, in tem, kako moja okolica to uresničuje. Ko je postalo osebno boleče, da vera omejuje mojo svobodo, moje naravne življenjske potrebe, zavira razvoj srca in razuma. Danes dodajam, da to ni bila toliko vera sama, temveč njena interpretacija verskih oblastnežev. Razdalja med junakom v Boštjanovem letu in avtorjem je samo časovna, kajti Boštjan vse to še verjame, posnema, jemlje resno, sodeluje.

6. Nini, junakinja romana Zmote dijaka Tjaža, o Tjažu med drugim reče, da je s tem, ko je – kljub vsem prepovedim, zadržkom ki so mu jih vcepljali v zavodu – udejanjil svojo ljubezen, Tjaž uresničil samega sebe, da je postal »najbolj resnični, prvobitni, izvirni Tjaž«. V tem delu je ljubezen resda podrejena Tjaževi uporniški gesti, pa vendar: ali razumete ljubezen kot tisto čustvo, ki je nujno potrebno za posameznikovo samorealizacijo?

Saj prav ljubezen je osnovna zahteva, fundamentalni del prav krščanske vere, njen ustanovitelj jo je postavil na prvo mesto. Ni izključeval nobene njene zvrsti, ni je omejeval na to ali ono obliko, na to ali ono družbeno konvencijo, ni izključil ne tiste med možem in ženo ne tiste med enakima spoloma, ne tiste pred sklenjenim zakonom ne tiste izven zakramenta, edino tisto med nemočnim otrokom in svoj položaj zlorabljajočim odraslim je obsodil. Prostovoljno ljubezen, seksualnost med dvema je dovolil v vsaki obliki, dokler tretji pri tem ni oškodovan, in če bi katere koli oblike ne dopuščal, bi to gotovo izrazil, kakor se je izrazil glede pedofilije. Papeži so začeli kvariti to zapoved in jo omejevati, nenaravno posegati v človekovo dostojanstvo, morda iz oblastiželjnosti, morda iz dolgočasja in osebne zavisti, iz sebičnosti in precenjevanja, začeli so ožiti in preprečevati, kar je bilo in je v človekovo dobro. O tem, kaj je zanj dobro, pa odloča vsak posameznik in ne starčevski kleriki, za katere so ženske še danes manj vredna bitja. Tjaž se v tisti dobi ne briga več za ozke in slaboumne cerkvene predpise, ljubezen je zanj priložnost, da se zaveda svoje bitnosti. Začne jo uresničevati, jo naknadno okušati, v osredotočenem dejanju dohitevati zamujeno, pristoriti kaj iz svojega. Čeprav je ljubezen osnovno načelo krščanske vere in se mnogi verniki v njej tudi uresničujejo, jo je opaziti v glavnem v lepih besedah, v nedeljskem besedičenju, malo v resničnih dejanjih.

7. Dejali ste, da predstavlja Boštjanov let sklepni del vašega opusa, da pa ste roman morali napisati. V njem »predelujete«, med drugim, svoje otroštvo. Kako razumete odnos med avtobiografskimi momenti in leposlovjem kot čisto fikcijo? Je črpanje iz lastnega doživetja nujno za prepričljivost, umetniško moč dela?

Zame je, za druge ne vem, sodim pa, da je pretežna večina svetovne literature, če ne kar vsa, napisana na avtobiografskih ozadjih, na doživetem, bolj ali manj presnovljenem v spominu in zavesti. To je tudi v zvezi z jezikom, ki je nekaj intimnega in ki me resnično obdaja in spremlja. Ni mi treba nobenih izletov v neobstoječe svetove, v izumetničenost. Izmišljanje se bolje prilega jezikovni plati kakor vsebinski. Z leposlovjem kot čisto fikcijo osebno ne morem ničesar početi, in tudi ne verjamem v umetniško moč fiktivnega. Lepota je navadno v preprostosti, kakršno je navadno življenje, sicer pa je tudi še tako nenavadno življenje v resnici preprosto življenje.

8. Kakšno moč ima po vašem mnenju literatura, je /bila/ vaša kritika usmerjena k spremembi družbene stvarnosti, verjamete, da literatura lahko spreminja svet, ali je literatura le »zdravilo« za vaša osebna razočaranja (in potemtakem satiričnost, grotesknost vaših besedil izvira od tu)?

Seveda je kritika usmerjena k spremembi družbene stvarnosti, saj to je njen namen. Kakšen umetnik je to, ki tuli z volkovi in leta ko ptica v jatah? Avtor vedno piše proti nečemu. Vendar mislim, da je kritiko v literarnem besedilu treba gledati z drugimi očmi: kritika sama nekaj hoče, literarno besedilo noče nič, literarno besedilo kratko je. Obstaja kot zaključena enota in kot taka vpliva ali ne vpliva, deluje navzven ali ne deluje. Spreminja družbo ali ne spreminja, kdo si tu upa zanesljivo trditi eno ali trditi drugo? Tako bojo avtorji še naprej pisali zaradi osebnega »zdravja«, kakor pravilno pravite, drugi iz poslanstva, ker imajo povedati nekaj neznansko važnega, tretji iz stremljenja po veljavi in denarju. Med tretje se Slovenci ne bomo mogli prištevati, saj smo kar navajeni, da v kulturi opravljamo delo zastonj. Osebno se vsekakor štejem med prve, med tiste, ki so pisali, da so si sami pomagali skozi življenje, ker jim niso pomagali drugi, kar bi bila morda njihova krščanska dolžnost. Odkod satiričnost in groteska, ne vem, ponujata se, vsiljujeta se mi, neizogibni sta, morda ker je naša narodna vsakdanost že sama po sebi satira in groteska.

9. Številni vaši junaki so uporniki in neke vrste družbeni izobčenci. Je v tem kaj avtobiografskega, se sami vidite kot upornika?

Mislim, da pisatelj mora biti upornik in mora izstopati iz družbe, se oddaljevati od nje, hoditi pred drugimi. Cankar pravi, da je vedno čutil kamenje v hrbtu. Biti pisatelj ni v tem, da caplja za ljudstvom in opeva cvetlice na travniku. Pisatelj ne more plesati na vsaki ohceti, ne more biti populist. Velika njegova prednost je v tem, da si sam določa mero izobčenosti, sam urejuje svojo navzočnost in odsotnost. Sam dovoljuje javnim občilom in nihče drug, da ga naredijo za zvezdnika ali ga ne naredijo, v njegovi moči je, da se kot tak osmeši za vedno ali da ga jemljemo resno. Njegova resnična in zvesta spremljevalka je samota, je priklenjenost k mizi v tišini, ki mu prišepetava ali molči, ga muči, ga spravlja stalno v dvome, ga vleče k tlom. Nedolgo tega sem imel v rokah brošurico neke slovenske založbe, kjer je zajeta njena knjižna žetev. V tej brošurici kar mrgoli od samih literarnih superlativov in domala vsak avtor tam je vrh slovenskega pisanja. Kakor da je slovenska literatura najvišje gorovje in že presega nebo. Mislim, da je to najmanjša pisateljeva skrb in da bomo morali prepustiti zgodovini, katera dela nam bo ohranila. Jasno pa je, da superlativi že danes jemljejo delu resnost. Ostanimo na tleh! Uporniki in izobčenci da, velegorje pa ne!

10. V nekem pogovoru ste dejali: »V prvi dobi sem bil kot pohlevna ovčka, v drugi sem začel zavestno živeti, v tretji sem se angažiral v narodnem gibanju.« Ob tem ste dejali tudi, da ste v politiki »človek roba«, ker se s politiko ne ukvarjate. Se vam ne zdi, da se družbeni angažma, navzoč v vaši literaturi, kritika slovenske narodne zavesti na eni strani ter raznarodovanja na drugi, na nek način približuje politiki?

Tu imate gotovo prav. Je tako, da se stvari pogosto ne dajo ločiti, ker družbeno življenje zajema pač vsa področja, ta področja pa se dotikajo tudi avtorja. S tem, da je to ali ono politično, seveda še nisem politik. Posebno bi to ne hotel biti v naši tohli koroški družbi, v kateri vsak pozna vsakega in ve za njegovo pripadnost, ve za njegovo idejno usmerjenost, kar je vzrok za to, da je vsak dialog odveč. Pogovarjanje, ki je v resnici farsa, je vendarle potrebno, da politik preprostemu ljudstvu natrosi malo peska v oči; dolguje mu ta videz, to burko, končno ga je ljudstvo postavilo na njegovo mesto. V boju za ideološko prevlado desničarji niso nikoli v zadregi, s svojo mi smo mi mentaliteto, kdo nam pa kaj more, podaljšujejo status quo, ki nas smeži pred svetom. Ne glede na to, da se zagovorniki krščanskega fundamentalizma a priori požvižgajo na demokracijo. Naloga narodnih predstavnikov bi bila, da od zgoraj obnavljajo in nadaljujejo razsvetljenstvo med nami, ne zato, ker katoliška cerkev še vedno tiči v protireformaciji, temveč zato, da se izčistijo naše glave.

11. Dolga leta ste poučevali. Ste otrokom skušali podati tudi kaj od tega, kar je predmet vaše družbene kritike ali ste se narodnostnim problemom in vašemu dojemanju koroške stvarnosti
kot učitelj izogibali?

Dveh stvari kot učitelj nikoli nisem vlačil v šolo: narodnega misijonarjenja in pa svojega pisateljskega početja. Nikoli se nisem počutil poklicanega za izobraževalca ljudstva, za razsvetljevalca odraslih, za prosvetaša, sicer pa sem bil nazadnje na šoli, kjer so starši v razvoju zaostali za stoletje. Predstavljajte si katoliško zaznamovano, duhovno zakrknjeno, narodno odpadlo, ponemčeno vas, ki nemščine ne zna, slovenščine noče, zato pa z veliko žlico zajema modrost iz oštarijskega omizja. Ko je pred leti izbruhnila vojna v Jugoslaviji, je tudi naša šola sprejela sedem bosanskih otrok; v dobrem letu so ti begunčki govorili boljšo in lepšo nemščino kakor jo govorijo domačini. Upam, da je moje osebno razumevanje, o kakršnem se pravkar meniva, osebno razumevanje malega in velikega sveta posredno doseglo pamet in srce katerega malih, mi zaupanih otrok. Dobra šola daje prednost znanju in omiki in ne ideologiji. Če sem mogel biti temu ali onemu zgled, kar seveda ne vem in nikoli nisem preverjal, sem s tem dosegel, kar sem mogel doseči. Svojega prepričanja in svoje kritičnosti nikoli nisem skrival, in bilo je dosti priložnosti, da so se z njima seznanili starši in otroci.

12. Kaj mora pisatelj upoštevati pri integraciji literaturi drugotnih prvin, če želi, da literarno besedilo postane oz. ostane umetniško delo? Sama sem namreč mnenja, da je vam uspelo prav to, namreč, da ste v tekste (z nekaterimi redkimi izjemami) vnesli neodobravanje določenih segmentov družbene stvarnosti, ne da bi besedila pri tem izgubila svojo umetniško moč.

Mislim, da za to ni kakih kriterijev in da je to prepuščeno piščevemu občutju, ki mu pove, kaj gre in kaj ne gre več. Saj je splošno potrjeno, da avtor lahko zapiše vse in da bo ta njegov izdelek izključno po tem, kako je napisan, uvrščen ali med literarna ali neliterarna dela. Morda je rešitev te uganke v tem, da mora literarno pisanje biti izraz človekove celovitosti, izraz njenega doslednega uresničevanja…

13. Pogosto izpostavljene paralele med vami oz. vašimi besedili in Cankarjem so na določenih mestih res izrazite. Sama sem jih najprej, še preden sem poznala vaše lirične črtice, opazila na motivno-tematski ravni, pri narodnostnem vprašanju, kritiki hlapčevske, nepokončne drže Slovencev. Kakšen je vaš odnos do tega našega slovstvenega velikana, ga danes prištevate med svoje »učitelje« ali je bližina z njim enostavno posledica številnih sorodnosti med družbeno zgodovinskim položajem Slovencev takrat in vašo koroško stvarnostjo?

Res je, da sem se s Cankarjevimi besedili seznanil že v gimnazijskih letih in dobro se še danes spominjam vtisa, ki ga je napravila name Cankarjeva Skodelica kave. Naš profesor Johann Schnabl nam jo je bral v popoldanski slovenski uri. Prav tako nam je Schnabl približal vse druge velikane slovenske literature od Aškerca do Župančiča, kakor je prav on slovenščino, zame od vsega začetka bistven element, dvignil iz nepomembnosti in zanemarjanja in malomarnosti plešivškega vodstva na vidnejše mesto. Tako mislim, da so ti prvi doživljaji sprožili ali utrdili v meni odločitev, da je beseda, da je pisanje postalo možnost življenja. Cankar je bil gotovo naš najpomembnejši učitelj ne samo jezika, temveč tudi pristopanja k družbenemu dogajanju, prav tako so njegove teme zadevale tudi koroško stvarnost. Prej ste vprašali, če literatura spreminja družbo. Če jo je kateri slovenski pisatelj, potem on. A za to so potrebni posebni pogoji. Bil je v pravem času na pravem mestu. Prepričan sem, da pretežna večina danes napisanega spreminja le bralčevo dobro voljo v slabo.

14. »Kdor piše, kot so že pisali drugi, naj bolje tolče kamenje«, ste dejali nekoč. Ob kom ste rasli vi, kako so nastajala vaša osnovna poetološka vodila in kako bi jih strnili v nekaj stavkih?

Spominjam se, da so mi bili nekateri literarni teksti blizu, drugi niso bili po mojem okusu. To danes ni drugače. Moj jezik, z vsemi oznakami, ki mu jih pripisujete in jih pripisujejo, je kratko malo takšen, kakršen najbolj odgovarja moji naravi. Ne morem posebej izpostaviti koga, ob katerem bi rasel, treba je pri tem povedati še, da smo se v pretežni meri spoznavali z nemškimi avtorji in da so ti ravno tako, če ne v večji meri, vplivali name. Saj sem vseh osem let gimnazije užival pouk domala izključno v nemščini. Ob vsem tem pa je tem bolj padala v oči revščina domačega slovenskega branja, ki se je izčrpalo v znanem poljudnem programu mohorjank. Tako nam je tistim, ki smo po opravljeni gimnaziji ostali pri slovenski besedi, postalo kaj kmalu jasno, da je treba preseči to poučno in nezahtevno večerniško pisanje in ujeti korak s pisanjem v matični državi. Tako se je vsak izmed nas lotil dela, da s pisanjem, pa tudi v slikarstvu, na odru in še na drugih kulturnih področjih ustvari nekaj, kar še ni bilo, ali se poslužuje načina, kakršnega se doslej še ni nihče, da ustvari torej nekaj vsaj za koroške razmere resnično novega. To je velika zasluga takratnega Plešivca, kjer se je porodilo neverjetno število kulturno aktivnih ljudi, pač iz opozicije do plešivških pridržkov, medtem ko na današnji slovenski gimnaziji v Celovcu skozi desetletja ni opaziti kake večje, širše kulturne aktivnosti. Na stotine absolventov je zapustilo to šolo, a le malokdo se kulturno udejstvuje ali narodno angažira. Da je prav danes mladim pošlo zadnje veselje do kakršnega koli narodnega angažmaja, je razumljivo, če pogledamo v vrsto današnjih narodnih zastopstev. Vpričo števila absolventov slovenske gimnazije v Celovcu smo bili plešivčani svoj čas zanemarljiva peščica.

15. Naslov romana Zmote dijaka Tjaža neprikrito aludira na Musilovo delo Zablode gojenca
Törlessa – čeprav sta si npr. Grassov Oskar in Tjaž neprimerno bližje … Kako to, da ste se
odločili za tak naslov?

Grassa sem bral, Musila nisem. Pločevinasti boben je bila ena tistih knjig, ki so zapustile v meni sledove. Naslov je stvar naključja in nikakor ni bistven del teksta, v nemškem in francoskem prevodu je naslov samo Dijak Tjaž. Pa tudi ta naslov spominja na Torbergovega Dijaka Gerberja. To so križi z naslovi, za tiste, ki imajo s križi veselje. Nihal sem med več možnostmi in nisem hotel takrat preveč izzivati zavrtih koroških klerikalcev. Pozneje se je izkazalo, da jih to delo itak ni brigalo. Besedilo je začetka izhajalo v reviji Mladje in imelo naslov Slačenje. Ta naslov se mi je zdel prehud za knjigo, ali pa sem bil takrat še preveč obziren in prizanesljiv, preveč vpleten v naše narodne strukture, ali preveč bojazljiv, ne vem. Če bi besedilo naslavljal danes, bi ga naslovil drugače, in seveda bi ga tudi napisal drugače. Vsako delo je odraz in plod tistega časa.

16. V nekem pogovoru ste dejali, da v vas tečeta dve stremljenji: literarno in publicistično, esejistično. K temu bi dodala, da tudi literarno ni povsem enotno, saj en pol vašega ustvarjanja predstavlja pripovedništvo, prežeto s prvinami satire, groteske, publicizma, drugi pol pa izrazito lirična besedila kot so zbrana npr. v Črticah mimogrede. Kako to, da se vaš literarni zagon ni močneje udejanjal v tej smeri?

Reči moram, da se nikoli nisem brigal za kakšno linijo in da sem vedno počel stvari, ki so me veselile ali me spodbodle, ali razjezile, ali zadele. Odzival sem se nanje po svojih potrebah in po svojih počutjih, pa tudi po objektivnih možnostih, saj sem večino svojih tekstov napisal poleg poklicnega dela in družine, ki tudi postavlja svoje zahteve. Pripovedništvo ali lirika, poetičnost ali polemika, kak esejček, članek, to zame ni bilo niti teoretično vprašanje, pisal sem vedno tekste, do katerih me je bila volja in sem se ob njih dobro počutil, ki so mi dobro deli in me razveseljevali, pa tudi take, ki so me spravljali v smeh. Kajti bikovska resnost, zagrizenost v osebno važnost, ki jo izpričujejo nekateri moji sovrstniki, mi je bila že vedno sumljiva. Vsakdo opravlja samo svoje delo, zakaj bi bilo treba določeno delo povzdigovati v nebo in drugo devati v nič? Nekako v podzavesti sem mislil, če se jaz s kakim tekstom počutim dobro, se bo morda še kdo drug. Priznati moram, da mi je to pričakovanje prijalo in me utrdilo pri tem, da sem ostajal pri svojem slogu, ker sem vedel, da bojo moje pisanje brali le posamezniki. To mi zadošča. Če bi me brale množice, bi bilo nekaj narobe z menoj. Vmes so nastali tudi teksti, s katerimi se danes ne počutim najbolje. Za slavo in kar je še te vrste pokajanja, človek moje sorte nima žilice, s takim pisanjem si sam zapira pot; predolgo smo tolkli latinščino, da bi preslišal svarilo: sic transit gloria mundi. Užival sem svojo duhovno svobodo, svojo neodvisnost, za katero se imam zahvaliti državi Avstriji, in neizmerno sem srečen, da sem spregledal korakanje v slepo ulico in se pravočasno izvil iz zaviralnih, zavistnih, ljubosumnih, nekje sredi poti obtičalih narodnih krogov. Posebna sreča tudi, da mi ti krogi nikoli niso rezali kruha.

17. Vaša pripoved se na številnih mestih razpusti v tok besed, ki si sledi po asociativni logiki – ta sledi bodisi pomenskim bodisi zvočnim bližinam besed … Pri Jalovem pelinu sem včasih dobila občutek, kot da so svetovi vaših literarnih del dvoplastno grajeni: domišljijske, ki se razraščajo iz pomenskih zvez med besedami in stavki, nadgrajujejo čisto melodiozni, ki izhajajo iz zvočne plasti jezika. Zanima me, kako razumete razmerje med vsebino dela in njegovo zunanjo formo? K čem v tem oziru stremite?

Ali drugače vprašano: kako nastane tekst? Na začetku je ideja. Da jo uresničim, potrebujem zgodbo, fabulo, ki omogoča razplet in razvoj dogajanja, torej vsebino. Vsebina je pripomoček, je sredstvo, je tako rekoč ogrodje, na katerega pritrjujem jezikovne dele. Jezik je v ospredju, njegovo oblikovanje in razpletanje, z njim ogrodje izginja, ker ga pokrivajo jezikovne plasti. Torej: ni moj namen pripovedovati zgodbo in posredovati vsebino, saj so si vse zgodbe na tem svetu precej podobne in so bile že neštetokrat pripovedovane in ponovljene; nesramno se mi zdi, če me kdo mori z zgodbo, ki jo z majhnimi odstopanji že poznam. Zgodbe so si podobne in ni več nobene, ki bi v literaturi ne bila že povedana. Moj namen je razvijati jezik, ga raztezati do skrajnih meja in priklicati iz njegovih globin vso lepoto, ki jo osebno premorem, zavedajoč se svoje omejenosti. Vsebina je jeziku podrejena. To, kar je moja osebna vsebina, je tako nepomembno in običajno, da bi samo zaradi nje ne hotel nikogar bremeniti z njo. A če jo morem posredovati v taki jezikovni obliki, v kakršni jo posredujem, se mi zdi vredno, da jo posredujem. Zaradi lepote našega jezika! Za tem bi moral stremeti slovenski pisatelj: taka zgodba že je, toda takega jezika še ni.

18. Zasloveli ste kot eden izmed naših najboljših, pa tudi najizvirnejših, stilistov. Kakšen je vaš odnos do slovenskega jezika, do njegovega izraznega potenciala – v vaših besedilih kar mrgoli tako ali drugače preoblikovanih slovenskih besed, narečnih izrazov …

Hvaležen sem usodi, da sem se rodil na tem koščku zemeljske oble in še v pravi čas, kajti nič drugega me ni napotilo k pisanju kakor domača govorica otroške in mladostne dobe, in z njo v zvezi dejstvo, da se je ta namera morala soočiti že zelo zgodaj z nerazumnim zadržanjem moje rodne dežele do tega jezika. Jezikovne razmere same silijo jezikovno čuječega človeka, da se jim demonstrativno postavi po robu in prav v to gluho koroško lozo napelje čim več svetlobe, čim več prepiha. Danes na Koroškem najbrž ni več vasi ali zakotja, kjer bi se mlad človek mogel navzeti jezikovnega duha, danes je jezik pokvarjen in izkrivljen, izrinjen iz družin in vasi, ljudstvo je poneumnjeno, ni več sposobno se obrniti vase…

19. Gustav Januš je v že omenjenem pogovoru dejal, da mu je nemščina v vseh teh letih prirasla k srcu ter da se mu zdi njegova »dvojezičnost« svojevrstna prednost, saj lahko pri ustvarjanju črpa iz bogastva obeh jezikov. Kako vi gledate na to?

Temu lahko samo prikimam.

20. Že vrsto let prodorno in kritično spremljate položaj slovenske koroške kulture. Pred slabimi dvemi desetletji ste dejali: »Menim, da se bodo na Koroškem ohranile le oaze slovenstva.
Knjig pa razen izobražencev tako nihče več ne zna brati.« Nič bolj optimistični niste bili v govoru, ki ste ga imeli ob podelitvi Prešernovih nagrad. Kje vidite glavne vzroke za to stanje?

Glavni vzrok za to stanje smo Slovenci sami, naša kupljivost in prilagodljivost, na drugem mestu je gospodarski pritisk, na tretjem naša krščanska vzgojenost k verski vnemi, a narodni mlačnosti. Vsi vemo, da je jezik cerkvi le sredstvo za posredovanje njenih vsebin. Drži, da so duhovniki dandanes med edinimi, ki v javnosti še uporabljajo naš jezik, a kaj hitro ustrežejo zahtevi nestrpnežev po nemškem bogoslužju, čeprav je ta zahteva vidno politično določena in nima kaj opraviti z vernostjo. Po drugi strani je vprašanje, kaj ima opraviti z vernostjo slovenska narodna zavest? Ravno toliko ko nemška in vsaka druga! Družine imajo pred očmi izseljevanje in kacete, taborišča, preganjanje, dnevne težave v javnosti, na delovnem mestu, zato nekdanji partizani in kacetniki danes z otroki govore nemško. Grozote svetovne vojne in nič kaj dobri dogodki po njej, izostala denacifikacija, niso pozabljeni. Šele te dni izplačuje Avstrija zadnje odškodnine trpečim v Tretjem rajhu. Kdor hoče in ni slep in gluh, čuti neprijetno vzdušje, ki leži v zraku. Tudi pristop do jezika je intimna zadeva. Ljudje si želijo miru, zase in za svoje potomce. Najboljša šola ne more posredovati jezika, kaj šele ohraniti narodno zavest, če ga otrok ne govori v družini, in naša šolska ureditev ni med najboljšimi. Zato propadanje duhovnih vrednot, zato posurovelost v politiki, zato stremljenje javnosti po poenotenju na čim nižji ravni, zato kovanje športa v zvezde in devanje v nič intelektualnih dosežkov, zato postavljanje popevkarstva in hrupne ljudske zabave na oltarje, zato oživljanje starih navad, pa naj bojo še tako anahronistične in prismojene. V tem močvirju se pogrezamo tudi koroški Slovenci.

21. Mislite, da matica stori dovolj za zamejske Slovence? Na omenjeni slovesnosti ste dejali tudi, da je nagrada, ki ste jo prejeli, »vidno znamenje, tako rekoč obveza in napoved za to, da se bo Slovenija odslej očetovsko pobrigala za svoje Slovence v zamejstvu«. Ali ste torej to skrb matice v preteklosti pogrešali in na čem sloni vaše prepričanje, da bo v prihodnje drugače, boljše?

Prepričanja ni, samo upanje je. Dokler je skrb matice samo v tem, da financira plače nekaterim poklicnim Slovencem, ki so v vsem pristriženi izključno na svoje službe; da soomogoča izhajanje tednika, kjer desnica bije svoj boj za prevlado; da nekateri uveljavljajo svoje katolištvo ob izigravanju vsega, kar ni katoliško, podeželje pa ostaja prepuščeno samemu sebi, tako dolgo ta skrb ne bo več ko utrjevanje obstoječega stanja. Pri tem podeželje ni samo resnični nosilec in ohranjevalec slovenske kulture, temveč je tudi njen sprotni ustvarjalec. Osrednje organizacije v Celovcu kulturo samo upravljajo, kar je prav tako potrebno. Nič hudega tudi, da si jo kar prisvajajo, kadar je treba našteti dejavnosti. Se matica zaveda, da ti ideološki prepiri podeželju že dolgo presedajo? In da ga samo slovenski krščanski fundamentalisti porivajo v vlogo nažrte neme priče tega slaboumnega kosanja?

22. Se življenje in položaj slovenskih manjšin z vstopom Slovenije v Evropsko skupnost kaj spreminjata?

Kot odzunanjemu opazovalcu mi bojo kake spremembe morda padle v oči, vsekakor čakam, da mi bojo, morda bojo šle neopazno mimo nas. Na nas samih je. Do zdaj se koroškim Slovencem Evropa ni prigodila, tudi sami nismo nič storili, da bi se. Dvomim tudi, če je našim predstavnikom prišlo kdaj na misel, da je to Evropo treba ustvariti najprej v nas samih, znotraj narodne skupnosti, kajti vsi smerokazi so obrnjeni v druge smeri. Evropa koroških Slovencev pa je spet vprašanje pluralizma, ki je za nekatere resnična pošast, torej vprašanje priznavanja in enakovrednosti drugih in drugačnih gledanj. Do danes nič ne kaže, da bo ta mohorjanska garnitura obrnila narodno krmilo tako, da bo vsakemu izmed nas zagotovljena idejna svoboda.

23. »Obrisi so se mu izostrovali, in ko jih je primerjal s takimi, kakršni so mu ostali v spominu, se je izkazalo, da so bili tisti v spominu izrazitejši in mogočnejši od tistih zdaj resničnih zunaj v prirodi.«, zapišete v Jalovem pelinu. Kako vi doživljate razmerje med zunanjo stvarnostjo, domišljijo in spominjanjem, katera resničnost je za vas »prava« resničnost?

To je zelo filozofsko vprašanje, žal nimam ne daru ne volje, da bi si s tem belil glavo. Ribarjenje v kalnem ni moja stvar, to prepuščam drugim pri nas, tistim, ki na tem štedilniku kuhajo svoj privatni močnik, ki z navidezno filozofskim razglabljanjem zasledujejo lastne idejne cilje, diametralno nasprotne vsaki miselni širini.

24. Dejali ste, da boste odslej kot pisatelj obmolknili. Zakaj, ali si lahko predstavljate svoje življenje brez nečesa, kar je bilo tako dolgo njegov integralni del?

Takega življenja si ne samo predstavljam, tako življenje mi že v resnici teče. Pisanje ni samo radost in veselje, temveč je tudi napor in breme, tudi obraba. Človeku odleže, ko je določeno delo opravljeno, in se lahko posveti lažjemu. Sploh pa vidim, da je življenje sestavljeno iz menjav, iz razdobij; vsako obdobje traja svoj čas, potem je mimo, zaključeno, opravljeno. Ne vidim vzroka, da bi moralo biti s pisanjem drugače. Le papeži ne najdejo nikoli do konca. Sam sem določal pisanje, ni pisanje določalo mene. Sooblikovalo je mojo celovitost, bilo je njen sestavni del, ni pa bilo nikoli nezamenljivo, nikoli nedotakljivo. Torej sem se ga zdaj dotaknil na drug način.

Sele pri Žitari vasi, v grudnu 2004

Pogovor je vodila Tina Kozin