13 Feb Kulturno izročilo Primoža Trubarja

Množica Prešernovih proslav, ki v teh dneh preplavlja Slovenijo, v nekoliko manjši meri zaznamuje tudi koroške Slovence. S Prešernom v srcu praznujemo slovenski kulturni praznik, ki je postal sinonim in živ dokaz, da je lahko kultura rešitev oziroma formula za življenje. Za vse, ki slovenski kulturi v evropski razsežnosti mračno napovedujejo slabo prognozo, je Prešernova beseda glas zdravega vitalizma in negacija vdanosti v usodo izginjanja.
Na ta pozitivni odnos do jezika kot temeljne vrline slovenske kulturne samozavesti se je lahko opiral Prešeren, saj mu je to omogočil Primož Trubar, začetnik slovenske etnogeneze, pismenosti in organiziranega šolstva. Temu usmerjevalcu toka slovenske kulturne zgodovine letos namenjamo vso pozornost. Njegovo 500-letnico rojstva bomo v Celovcu v prostorih Articiela posebej proslavili 13. februarja na Prešernovi proslavi, na kateri bo slavnostni govornik Slavko Pregl, predsednik Društva slovenskih pisateljev.
Na delih utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika Primoža Trubarja se je lahko razvijalo spoznanje, da jezik ni nekaj, kar obstaja samo v visoki kulturi in literaturi ali nekaj ljudskih povestih, ampak da je ta že v 16. stoletju zmogel zadostiti ključnim merilom za kulturni jezik; vanj je bila prevedena tudi Biblija, ki je skupaj z vero širila tudi pismenost in učno kulturo v slovenskem jeziku. V 19. stoletju je na tej podlagi Prešeren gradil in razvijal slovensko nacionalno zavest.
Spomin na Trubarja kot nosilca kulturnega izročila slovenskega protestantizma pa bi bil docela nepopoln, če ne bi bila z njegovim imenom povezana tudi vsa (ideološka) ambivalentnost slovenskega kulturnega razvoja. Dejstvo je, da je Trubar pisal prve slovenske knjige, škof Hren pa jih je zažigal. Oba sta del slovenske identitete in zgodovine, ki se je po opisanem vzorcu ponovila tristo let pozneje, ko je ljubljanski škof Jeglič odkupil večino »Erotike«, Cankarjeve pesniške zbirke, in jo na dvorišču ljubljanske škofije lastnoročno zažgal. Ta neprizanesljiva, ekskluzivistična in strastna zamejenost je radikalizirala slovenski kulturni razvoj in ni dopuščala nekoliko več človečnosti, predvsem pa je v našem življenju preprečevala sobivanje več resnic.
Pa vendar je Trubarju v čast treba reči, da smo s slovenskimi protestanti dobili vstopnico za kulturno Evropo, kakor je zapisano v knjigi »Zgodovina Cerkve na Slovenskem«:
»Največji uspeh, uspeh trajne vrednosti, ki nam ga je prinesla reformacija, je bil kulturnega značaja. Slovencem, ki so bili brez slovenske tiskane knjige, je dala reformacija slovstvo, knjižnico in tiskarno. Reformacija je pomagala tudi mnogim evropskim narodom (Finci, Litvanci, Latiši, Lužiški Srbi in drugi), ki so bili neke vrste kulturni zamudniki, a nobenemu toliko kakor Slovencem.«
Zato sem prepričan, da je programsko izhodišče letošnje Prešernove proslave v Celovcu, na kateri bosta v ospredju varovanje in osmišljanje kulturnega izročila slovenskih protestantov, samoumevno za vsakega količkaj kulturnega Slovenca.

Janko Malle