10 Mar Dobri signali ali zgolj simbolika ob slovenskem kulturnem prazniku?

Slovenski kulturni praznik je med tistimi redkimi prazniki, ki se od prvega praznovanja med drugo svetovno vojno pred več kot šestdesetimi leti na takratnem osvobojenem ozemlju v Črnomlju ni spremenil in je v vseh političnih in zgodovinskih okoliščinah povezoval in združeval Slovence v prepričanju, da je kultura bistvo slovenske etnogeneze. Sprva naj bi ga v spomin na dan, ko se je France Prešeren rodil, praznovali 3. decembra, a so ga zaradi nemške ofenzive pozimi leta 1944 prestavili na dan pesnikove smrti 8. februar. To se do danes ni spremenilo; ta dan je povsod zaznavna povečana kulturna aktivnost, oplemenitena z lastnim kulturnim udejstvovanjem.
Ne da bi trdil, da se ob slovenskem kulturnem prazniku počutimo »bolj slovensko«, pa vendar tudi koroški Slovenci temu prazniku v zadnjih letih dajemo večji pomen. Več je Prešernovih proslav in v prazničnih dneh se pridružujemo dogodkom, ki zaznamujejo spomin na »kulturne velikane« slovenskega naroda. Z odkritjem kipa Primožu Trubarju tri dni pred 8. februarjem v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani se je tudi uradno začelo Trubarjevo leto, na Koroškem pa je ta dogodek spremljala Prešernova proslava v Celovcu.
Posebne pozornosti pa so bili Slovenci zunaj Slovenije deležni letos ob sprejemu pri novem predsedniku Republike Slovenije Danilu Türku na predvečer slovenskega kulturnega praznika. Obisk je imel nekaj zgovorne simbolike prav v tem, da je končno enkrat na najvišji državni ravni pogovor tekel samo o vprašanjih jezika in kulture, torej tudi o bistvu koroške manjšinske problematike. V časovno kratko odmerjenem pogovoru je novi predsednik nedvoumno potrdil tezo, da je slovensko samobitnost oblikovala prav kultura. Lahko da se je vse dogajalo samo v imenu simbolike ob slovenskim kulturnem prazniku, vendar je pomembno v toliko, ker je novi predsednik Republike Slovenije dober poznavalec manjšinske problematike in zna verjetno dobro presoditi, kaj in kje so prioritete »reševanja« manjšinskega vprašanja. Včasih se ne morem znebiti vtisa, da v Sloveniji tudi v pogovorih z visokimi političnimi predstavniki – prav tako pa v medijih – ne obstajajo druga vprašanja kot dvojezični krajevni napisi. Toda tokrat nam je predsednik Republike Slovenije dal jasno vedeti, da smo koroški Slovenci prepoznavni prav zaradi svojega bogatega kulturnega ustvarjanja. Težava je prav v tem: v resnici v Sloveniji nismo prepoznavni niti skozi prizmo kulturnega ustvarjanja! Na eni strani manjšina v kulturi veliko in deloma tudi kakovostno ustvarja in poustvarja, na drugi strani pa ni sposobna slediti razvoju in afirmaciji kulture v Republiki Sloveniji.
To je temeljno vprašanje, dilema, ki bo kulturi koroških Slovencev ali dodelila ustvarjalni prostor v »vseslovenski« kulturni zakladnici ali pa bo, odrezana od osrednjega slovenskega prostora, kulturno omahnila in jezikovno umolknila. Eno je, da si obe osrednji kulturni organizaciji in tudi druge kulturno-izobraževalne ustanove prizadevajo za čim večje povezovanje z Republiko Slovenijo, drugo pa, da uradna Koroška o regionalnem povezovanju sicer veliko besediči, v resnici pa ga ne vzpodbuja, kar se izraža v tem, da je uradne kulturne izmenjave bore malo in da je pred leti ratificiran kulturni sporazum med Avstrijo in Slovenijo – vsaj kar se Koroške tiče – ostal bolj ali manj le na papirju; ta pa je trpežen. Novi slovenski predsednik Danilo Türk bo kmalu obiskal Dunaj. Kot nam je povedal, se bo tam posvetil tudi omenjenim vprašanjem.

Janko Malle