10 Mar Kultura na repu družbenega dogajanja

Če hočemo ljudem pomagati, da bodo sem in tja pozabili na vsakdanje muke materialnega sveta, jim je treba bolj približati kulturo. In to ne le enkrat ali dvakrat letno, ampak tako, da bo ustvarjalnost postala čim bolj samoumevni del njihovega bivanja. Vendar pa velja tudi drugo pravilo: če hočemo, da ljudje pozabijo na socialne stiske, jim je treba ponuditi čim več zabave. Ta imperativ žal postaja vedno glasnejši. Ljudje naj bi se v prostem času, kar ga je še preostalo, predvsem zabavali. Pri nas na Koroškem dobiva ta tako imenovani zabavniški cirkus vse bolj institucionalne okvire. Pred kratkim je kulturni oddelek koroške deželne vlade predstavil zloslutni projekt turistično-zabavniškega značaja »Heimatherbst«, in to kar v posebni in obširni, 66 strani dolgi brošuri. Čeprav to ni kakšna nova »kulturna« poteza koroške dežele, saj je v preteklosti že pripravila nekaj podobnih »Heimatherbstov«, pa ne smemo spregledati dejstva, da se v javnosti predstavlja kot eden med največjimi kulturnimi dogodki v deželi.
Izkušnje preteklih let – prav tako kot napovedani letošnji program – kažejo, da gre za prireditve, na katerih se gledalcem od smeha tresejo tolsti trebuhi ob raznih praznikih polente, špeha, cmokov idr. Sicer nimam nič proti zabavi, tudi najbolj pritlehne so legitimne, če so zanje ljudje pripravljeni plačevati sami, ne pa da jih plačuje dežela. Toda za ta koroški spektakel priteka ogromno denarja iz deželnega proračuna, namenjenega kulturi, med drugim predvsem z utemeljitvijo, da si pretežni del prebivalstva želi prav tovrstne zabave. Pri tem me skrbi dejstvo, da zaradi tega umetnost in kulturna ustvarjalnost ostajata vse bolj na repu družbenega dogajanja. Ker umetnost vse bolj dobiva blišč nekoristnega, nikogar več ne boli glava, kadar je prva na seznamu, ko se je zaradi varčevanja treba čemu odreči. Koroška v tem pogledu prednjači, saj vse druge avstrijske zvezne dežele namenjajo umetnosti precej več denarja!
Tako pa je prostora za umetnost vsak dan manj, podobno kot za slovenski jezik, ki ga v programski brošuri o »Heimatherbstu« preprosto ni. Pa tudi če bi bil, značaj in mentaliteta tovrstnega zabavniškega kameleonstva ne bi bila z njim prav nič drugačna. Morda smo v tem primeru koroški Slovenci lahko veseli »srečnega« paradoksa, da naša maloštevilnost in jezikovna vztrajnost spodbujata energije za kulturno raznolikost, vsekakor takšno, ki nas razlikuje od populističnih eventov, ki kulturo spuščajo na raven vaških veselic.
Tudi zabava mora biti del našega vsakdanjega življenja, pri čemer pa jo je dobro nadgrajevati s kulturno ustvarjalnostjo in z umetniškimi nagnjenji. Šentjakobski in šentjanški gledališki predstavi »Prerok Ilja« in »Izstopni vizum« sta v tem trenutku prav to, kar pomaga oblikovati obzorja duha proti vse bolj razširjenemu »zabavniškemu« trendu.

Janko Malle