14 Maj Omejevanje radovednosti ovira dialog – Beležka ob Kulturnem tednu koroških Slovencev v Strassburgu

Od vsega začetka sta nas pri izvedbi kulturnih tednov koroških Slovencev spremljala nekolikšna zadržanost in dvom, ali bomo dosegli njihov osnovni namen, ki je bil z dialogom odstranjevati predsodke ter vzpostavljati trajne vezi med kulturniki obeh narodnih skupnosti. Dosedanja bilanca kaže, da trajnih vezi, ki smo si jih zamislili pred 16. leti v Spitalu, ko smo skušali slovenska kulturna društva povezati z nemškimi, nismo uspeli doseči.
Odgovorov na vprašanje, zakaj slovenska in nemška kulturna društva ne sodelujejo, je več, prav gotovo pa o tem veliko pove misel evangeličanskega superintendenta Manfreda Sauerja, izrečena prejšnji ponedeljek ob odprtju že 16. Kulturnega tedna koroških Slovencev v Stra’burgu. Dejal je, da gre pri vprašanju dialoga za temeljno držo: smo pripravljeni biti radovedni ali pa se pri tem sami omejujemo in izločamo druge? Smo se pripravljeni vživeti v mišljenje drugih? Prepričan sem, da je na Koroškem to ključna težava v vzpostavljanju dialoga. Prav tako sem prepričan, da nam zaradi tega ni uspelo povezati slovenskih in nemških kulturnih društev. V večini primerov se je izkazalo, da tovrstne povezave »uspevajo« samo na odru, v vsakdanjem življenju pa se poskrijemo vsak v svoje varno gnezdo. To se je večkrat več kot očitno potrdilo: po skupnih nastopih na odru so se slovensko in nemško govoreče skupine zabavale vsaka po svoje, morda jih je kdaj uspela združiti le kapljica …
Kljub temu mislim, da so kulturni tedni koroških Slovencev potrebni in koristni. Tudi »slovenska« stran je izzvana ob izrečeni misli, da je treba poslušati mišljenje drugega, pa če je še tako drugačno od »našega«. Manfred Sauer je v svojem slavnostnem govoru poudaril prav to, saj dobro ve, da npr. o dvojezičnih krajevnih napisih na severnem Koroškem razmišljajo drugače. Zato pa je rekel, da so dvojezični krajevni napisi sicer lepa in vidna vizitka dvojezičnosti, vendar »ni smiselno, da bi jih postavili z odredbo od zgoraj«. Šele ko bo na Koroškem ustvarjeno zaupanje, ko bomo znali skupaj praznovati, bomo lahko praznovali tudi vidno dvojezičnost.
Evangeličanski superintendent je izrecno poudaril, da je knjiga Marjana Sturma in Josepha Feldnerja »Kärnten neu denken« kljub vsem zadržkom, ki jih vzbuja, pot k poglobljenemu dialogu. Ob njem sta avtorja poudarila, da ne gre za to, kdo bo koga premagal, pač pa za preverjanja nekaterih pravcatih dogem, ki v obliki predsodkov onemogočajo dialog v deželi.
Dialog je podlaga dogovora. Čim več akterjev je vključenih vanje, tem več politične teže imajo. Zato mislim, da si tisti, ki po nepotrebnem omalovažujejo najširši politični konsenz v manjšinskem vprašanju, kdajkoli dosežen v zgodovini koroških Slovencev, to je dogovor »konsenzne skupine« o postavitvi 158 dvojezičnih krajevnih napisov, zapirajo oči pred resnico. Da je pri tem sodeloval »Heimatdienst«, je samo dobro, še bolje pa je, da ga podpirajo socialni partnerji (trgovska in delavska zbornica) in katoliška ter evangeličanska cerkev.
Utrditev dialoga v tej smeri bo morda koristna tudi za kulturne tedne koroških Slovencev v »enojezičnih« koroških krajih.

Janko Malle