25 Sep Kultura na prepihu strankarskih interesov

V kakšnem obsegu posamezne avstrijske politične stranke cenijo kulturo, je med drugim razvidno tudi iz deleža državnega proračuna, ki ji ga namenijo v obdobju svojega vladanja. V drugi avstrijski republiki je v času Bruna Kreiskega prišlo do pomembnega reza: pregrade med visoko in popularno kulturo so se porušile, država ni več subvencionirala zgolj kulturne elite, ampak je s sproščanjem sredstev za »ljudsko« kulturo predvsem zunaj urbanih naselij vzpodbujala nastajanje številnih novih kulturnih pobud. Pot odpiranja kulturnih dobrin širšemu občinstvu in bolj množičnega kulturnega osveščanja je v začetku 90. let tlakoval predvsem tedanji kulturni minister iz vrst socialdemokratov, Scholten. Čeprav je bila po njegovem merilo kulturnega ustvarjanja kakovost, je poudarjal, da je treba dati vsem enake možnosti. Tisto, kar je bil v času konzervativne kulturne politike v rokah ÖVP privilegij elitnih višjih slojev, je Scholten »demokratiziral«. Zaživele so različne kulturne iniciative in regionalna kulturna združenja, ki so v svoje vrste vključevala najširše plasti prebivalstva. Konkretno je to pomenilo, da je država namenjala več denarja za širše in bolj razpršeno kulturno delovanje. Z imenom Scholten je povezano tudi reševanje eksistenčne krize Slovenske študijske knjižnice v Celovcu.
Kadar je kulturni resor prevzela ÖVP, se je avstrijska kulturna politika vedno drastično spremenila. Avstrijska ljudska stranka je zahtevo po varčevanju vedno razumela v smislu zmanjševanja sredstev za kulturo. Nekdanja ministrica iz njihovih vrst, Gehrerjeva, je to v nedavni črno-modri koaliciji zelo nazorno izvajala. Posledice tovrstnega delovanja je na svoji koži občutila tudi Slovenska študijska knjižnica. Omenjeni negativni razvoj se je ustavil, ko je ministrica za kulturo postala Schmiedova iz socialdemokratske stranke, ki je med drugim omogočila sodobnim, alternativnim, regionalnim in drugim kulturnim pobudam boljše pogoje delovanja. Schmiedova sredstev ni zmanjševala, temveč je z večjimi subvencijami omogočila uresničitev marsikatere kulturne pobude.
Toda žal je sedanja vladna koalicija razpadla. Tik pred njenim razpadom je finančni minister Molterer (ÖVP) še naznanil, da je izhodišče za pogajanja o državnem proračunu 2009/10 devetodstotno zmanjšanje kulturi namenjenih sredstev. Pa smo spet tam! Vzorci kulturne politike ÖVP se očitno ponavljajo: kadar je treba varčevati, je prva na udaru kultura.
Scenariji kulturne politike na Koroškem so znani. Koroška je dežela, ki v avstrijskem povprečju najmanj investira prav v kulturo. Še tisto, kar investira, v največjem obsegu usahne v inscenirani (politični) folklori, ki naj bi koroški deželi omogočala vzdrževati videz brezmadežne harmonije. Če bi bili koroški Slovenci odvisni od omenjene (koroške) kulturne politike, ne bi mogli vzdrževati svoje (kulturne) infrastrukture, kaj šele uresničiti ta ali oni kulturni projekt. Mimogrede: gledališki projekt »partizan«, ki bo devetega oktobra predstavljen v Celovcu, je s sredstvi Evropske unije omogočila sedanja kulturna ministrica Schmiedova; Koroška je finančno podporo kaj drugega kot odklonila.
Toda resnici na ljubo je treba v tem negativnem kontekstu koroške kulturne politike omeniti vsaj eno svetlo točko: Ana Blatnik se prizadevno in uspešno trudi, da občinski referat koroške dežele (v rokah SPÖ) od leta 2006 vsako leto sprosti nekaj sredstev za slovenske kulturne domove in kulturno delovanje koroških Slovencev. Tega – ker nam močno lajša kulturno delovanje in vse, kar je s tem povezano – nikakor ne smemo prezreti.

Janko Malle