07 Feb emocionalna konfliktna inteligenca

Po kompromisu v vprašanju dvojezične topografije in sprejetja memoranduma leta 2011, je odvetnik Rudi Vouk sprožil postopek pred ustavnim sodiščem in označil rešitev kot protiustavno in v nasprotju z mednarodnim pravom. Ustavno sodišče je hitro reagiralo in pritožbo zavrnilo in vse elemente tega kompromisa potrdilo z utemelitvijo, da je ustavni zakonodajalec z ustavnim zakonom določil nova pravila interpretacije člena 7, ki je v odstavkih 1,2 in 3 notranjedržavno v ustavnem rangu.

Center na Dunaju (predsednik Pipp in podpredsednik Inzko, ki je menda interveniral tudi v ameriškem zunanjem ministrstvu) je pisal pismo ambasadam podpisnic avstrijske državne pogodbe in se pritožil, da je rešitev, ki jo je Avstrija sprejela z ustavnim zakonom, v nasprotju s členom 7 kot delom Avstrijske državne pogodbe, ki je mednarodnopravna pogodba. Do sedaj ni bilo kake reakcije z izjemo, da je visok uradnik ameriške ambasade na Dunaju v mejlu meni pohvalil dosežen kompromis.

Od Kelsna (pravni pozitivist in eden najpomembnejših avstrijskih ustavnih pravnikov) naprej vemo, da pravičnost ni identična s pravom. Pravičnost je nekaj subjektivnega. Pravo pa je formalizirana struktura (kodificirano pravo) za katero se neka družba dogovori. Zato ureditev dvojezične topopgrafije marsikdo čuti kot nepravično rešitev, formalnopravno pa je s smislu postopkov pravne države rešitev legalna in legitimna.

1. Kaj meni Evropsko sodišče (EUGH)?

Zdaj nekateri pravijo, da je ureditev glede uradnega jezika v nasprotju z evropskim pravom, ker lahko npr. državljan kake EU-države v Škocijanu uporabi slovenščino kot uradni jezik, domačin npr. Hatmann Božo pa ne. Pri tem imajo v mislih odločiterv Bickel & Franz evropskega sodišča (EUGH). V tej odločitvi je šlo za to, da sta državljana Avstrije oziroma Nemčije imela prometno nesrečo v Južnem Tirolu in zahtevala nemški postopek, kar jim je bilo zabranjeno z utemeljitvijo, da nista državljana Južne Tirolske oziroma Italije. Obrnila sta se na evropsko sodišče in dobila prav. Odločilo je, da lahko manjšinski jezik, če je kje priznan kot uradni jezik, uporabijo tudi drugi državljani in tudi državljani drugih članic EU. Kaj to pomeni za Koroško? Če je slovenščina priznana kot uradni jezik, ga lahko uporablja vsak, tudi državljan kake druge države-članice EU. To pa pomeni, da Eu-državljan v kraju Škocjanu (če tam biva) ne more zahtevati slovenščino, ker tam ni priznana kot uradni jezik, seveda ga pa lahko uporabijo v tistih krajih občine Škocjan in vseh tistih občinah kjer je uradno priznan. Merodajna je notranjedržavna veljavnost uradnega jezika.

Nekaj drugega je, če ima kak tujc prometno nesrečo ali ima kazenski postopek. Ta lahko zahteva prevajalca na podlagi konvencije o človekovih pravicah na podlagi postulata “fair trail” – fer postopka (faires Verfahren) povsod v Avstriji.

Vsekakor pa ni mogoče s postopkom pred evropskeim sodiščem razveljaviti sprejeti ustavni zakon o narodnih skupinah v Avstriji.

2. Kako ščiti okvirna kovencija za zaščito narodnih manjšin proti poslabšanju položaja manjšin?

V členu 10 te konvecije se podpisnice konvencije obvežejo, da se bodo “trudile, da bodo v področjih kjer pripadniki nacionalnih manjšin tradicionalno ali v znatnem število živijo…. v kontaktu z oblastmi ustvarjeni pogoji za uporabo manjšinskih jezikov”.

V členu 16 se podpisnice konvencije obvežejo, da se bodo odpovedale ukrepom, ki bi razmerje prebivalstva, kjer živijo pripadniki nacionalnih manjšin, spremenilo in bile usmerjene tako, da bi se pravice in svoboščine, ki so v kontekstu načel te konvencije, omejile. To bi npr. bilo v primeru, da bi oblasti zavestno delile občine tako, da bi se manjšinske pravice zmanjšale.

V členu 19 se obvežejo podpisnice konvencije, da načela, zapisana v tej konvenciji ne bodo omejile, zmanjševale in odklone od tega le sprejele, če niso v nasprotju z mednarodnopravnimi sporazumi, še posebej konvencijo za zaščito človekovih pravic in temeljnih svoboščin in ustreznih protokolov.

V členu 22 je zapisano, da okvirna konvencija za zaščito nacionalnih manjšin ne sme biti razložena kot omejitev ali zmanjšanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih zagotavljajo obstoječi zakoni kake države podpisnice konvencije.

V členu 23 konvencije je zapisano, da je treba to konvencijo videti in razložiti v kontekstu konvencije za zaščito človekovih parvic in temeljnih svoboščin.

Podpisnice te konvencije so se zasigurale na dva načina: prvič tako, da so pri uradnem jeziku vzele neobvezno formulacijo “se bodo trudile” (člen 10) in drugič tako, da so dovolile omejitev in zmanjšanje pravic le tedaj, če to ni v nasprotju z konvencijo za človekove pravice, ki pa je bolj splošna. In tretjič so interpretacijo te konvencije delegirale komiteju ekspertov, ki mora predložiti svoje izsledke komiteju ministrov Sveta Evrope, ki sledijo logiki konsenza, ker “nobena vrana drugi ne izkljuje očesa”. Ureditev uradnega jezika v Škocjanu in Dobrla vasi še najbolj pride blizu omejitvam in prepovedim, ki so zapisane v členu 16 konvencije.

Tolažilno lahko vidimo ustanovitev komiteja ekspertov, ki deluje na podlagi te konvencije in periodično kontrolirajo prakse posameznih držav pri uveljavljanju načel te konvencije. Poročila tega komiteja dobijo v oceno potem ministrski komite Sveta Evrope. Ko bo ta ekspertni komitee spet obravnaval Avstrijo, bo treba nakazati na pravno sicer legalno a življensko nelogičnost ureditve gelede uradnega jezika v Škocjanu (in Dobrla vasi).

Sicer pa spet enkrat vidimo, da je mednarodno pravo konsenzno pravo in se podpisnice takih dokumentov kar zavarujejo pred kakimi nezaželjenimi posledicami. Seveda je tudi ekspertni komitee določen vzvod za opominjanje na nerešena oziroma nezadovoljivo rešena vprašanja manjšinske zaščite, ni pa pravni mehanizem, preko katerega bi lahko izsilili kako nam bolj prijazno rešitev. Določeno vpliv taka poročila na posamezne države seveda imajo.

3. Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasburu

V debatah včasih tudi pade trditev, da je sprejeta rešitev iz leta 2011 v nasprotju s človekovimi pravicami in bi bila pot do Evropskega sodišča za človekove pravice umestna. Načeloma je treba ugotoviti, da je pot do vrhovnih sodišč vedno legitimna pot, tudi do Evropskega sodišča (EUGH) in Evropskega sodišča za človekove pravice.
V našem primeru imamo ob tem problem, da v Avstriji nihče nima pravice do kake krajevne table. Postavitev tabel določa cestno prometna ureditev (Strassenverkehrsodrnung, ki na podlagi gostote naselitve določa postavitev topografskih napisov). Šele na tej podlagi potem veljajo določila člena 7 glede dvojezičnih napisov. Table ne padejo v kontekst človekovih pravic in s tem tudi dvojezične ne. Pot do sodišča za človekove pravice se zdi nerealna za poskusit pa bi bila.

4. Člen 7 kot notranjedržavna ustavna ureditev

Iz zgodovinske prespektive gledano je bilo za manjšinsko varstvo koroških Slovencev izrednega pomema, da je Avstrija leta 1964 prevzela odstavke 1, 2 in 3 člena 7 Avstrijske državne pogodbe v ustavni rang. Le na tej podlagi je lahko avstrijsko ustavno sodišče odločalo in smo tako dosegli velike uspehe:
a. Odvetnika Prugger in Serajnik sta izbojevala pravico do dvojezičnega pouka v Celovcu in ob 7 prijavah tudi izven dvojezičnega ozemlja. Sklicevala sta se na odstavek 2 člena 7.
b. Odvestnik Prugger je na iniciativo tedanjega ravnatelja Kukovice dosegel razširitev dvojezičnega pouka na četrti razred pravtako s sklicevanjem na 2 odstavek.
c. Odvetnik Rudi Vouk je uspel v zadevi uadnega jezika in dvojezične topografije s sklicevanjem na odstavek 3 člena 7 ADP.
Skratka vse pozitivne odločitve so bile dosežene na podlagi notranjedržavnega ustavnega prava.

V osemdesetih letih me je dober znanc, ki je bil tedaj znanstveni sodelavec ustavnega sodišča opozoril, da bi strokovno dodelana pritožba v zadevi dvojezičnega šolstva v Celovcu imela določene možnosti za uspeh. Dejal je, da je vzdušje v ustavnem sodišču zaradi eskapad J. Haiderja dokaj naklonjeno slovenski manjšini na Koroškem. Na podlagi tega sem začel propagirati v Slovenskem vestniku pot do ustavnega sodišča, kar so potem storili družina Messner v zadevi dvojezične šole v Celovcu, Kukovica v zadevi razširitve dvojezičnega pouka na četrti razred ljudskih šol in Rudi Vouk v zadevi uradnega jezika in dvojezične topografije.

5. Potrebna je emocionalna konfliktna inteligenca

Vse kaže, da so pravne poti pri uveljavljanju manjšinskih pravic na Koroškem v načelnih vprašanih zaenkrat izčrpane. Politična konstelacija se je spremenila. Izboljšave so vedno dobrodošle. Spektakularnih odločitev ustavnega sodišča v naslednjem času pa ni pričakovati.
Gre pa tudi brez pravnih postopkov, kot se je pokazalo npr. pri vprašanju kvalifikacije ravnateljev na ljudskih šolah. V postopku pred neodvisnim upravnem senatu (zdaj Uparvno sodišče) je Rudi Vouk ustrezni postopek zgubil, na političnem nivoju pa je bilo mogoče zadevo urediti pozitivno. Tu so igrali izsledki komisije za izobraževanje, ki je delovala v kontesktu reforme zakona o narodnih skupinah, zelo pozitivno vlogo. Delovna skupnost avstrijske narodnosti v SP je v tem vprašanju uspešno lobiirala, pravtako šolska inšpektorica za manjšinsko šolstvo na Koroškem pa najbrž še kdo.

Tudi v Dobrla vasi je prišlo do tega, da je občina kljub temu, da je prišlo v vprašanju uradnega jezika do podobne rešitve kot v Škocijanu, le dopustila uporabo slovenskega uradnega jezika vsem občanom občine. Tu je igral Stefan Kramar, ki razume psihologijo razreševanja konfliktov, izredno poziztivno vlogo. Tu je celo Rudi Vouk sledil konceptu Stefnana Kramarja. Še en dokaz, da je z emocionalno konfliktno inteligenco le možno razrešiti določene probleme.

6. Odprtnostna klavzula sledi logiki emocionalne konfliktne inteligence

Ko smo se pogajali o rešitvi glede dvojezičnih napisov smo seveda vsi pogajalci vedeli, da kompromis ni pravičen. Pristali smo, ker je bilo treba izkoristiti priložnost, da stranka, ki je postala močna prav s politizacijo dvojezičnih tabel, bila pripravljena za kompromis. Tedaj smo se dolgo pogovarjali o takoimenovani odprtnostni klavzuli, ki bi dopustila postavitev dodatnih dvojezičnih napisov, če bi prebivatsvo to želelo. Pravniki so nas opozorili na Splošno občinsko ureditev (Allgemeine Gemeindeordnung), ki dopušča občini, da postavi v svojem občinskem teritoriji dodatne dvojezične table (Ortsbezeichnungen). O tem odloča občinski svet. Ker pa je zadeva zapisana tudi v – zdaj ustavnem zakonu o narodnih skupinah – ima pri interpretaciji tega besedo tudi Dunaj.

Prepričani smo bili, da bo z rešitvijo vprašanja dvojezične topografije prišlo do izboljšave vzdušja in s tem tudi do pripravljenosti postaviti dodatne dvojezične table. Vzdušje se je res izboljšalo. Dodatnih tabel ni mogoče izsiliti, pač pa je potreben stvaren dialog in prepričevanje.

Kukovica je sprožil ustrezen postopek v občini Žitara vas. Zaenkrat so tam še vedno na delu stari refleksi, a prepričan sem, da se bo dalo prej ali slej te odklone premostiti. Toda tudi na slovenski strani je treba premostiti stare reflekes, ki jih je pred dvema tednoma iznesel Vouk v komentarju v Novicah. Zdaj potrebujemo emocionalno konfliktno inteligenco ne pa udrihanje kar povprek.