19 Mar heim ins Reich

[:de]

Potem ko je Hitler marca 1938 vkorakal v Avstrijo, je 10. aprila 1938 izvedel še “demokratični plebiscit” glede priključitve Avstrije Nemčiji. Rezultat je bil več kot “prepričljiv”.
Na to sem moral pomisliti, ko sem v teh dneh in tednih poslušal poročila o krizi v Ukrajini. Prebivalci otoka Krim so se “s preprečljivo večino” odločili za priključitev k Rusiji.
Kritika ZDA in EU se mi zdi neresna, ker pač uveljavljajo različna merila: Kosovo se je lahko odcepil od Srbije, Nemčija se je lahko združila in Češkoslovaška se je lahko razdružila v dve državi. Enkrat brez in enkrat s plebiscitom.

Ko je Sovjetska zveza konec 80-ih let implodirala, ji je zapad kot zahvalo za ruski pristanek na združitev Nemčije obljubil, da se NATO ne bo širil proti vzhodu. Zgodilo se je prav nasprotno!

Kdor pozna rusko zgodovino ta ve, da se je ruska zgodovina vedno odvijala v valovih širitve in valovih umika.

Po medijih smo lahko spremljali, kako se je zapad (ZDA in EU) vmešaval v ukrajinsko krizo in podpihoval destabilizacijo tamkajšnega režima. Janukovič pravgotovo ni bil demokrat, nova oblast pa očitno nima smisla za ravnovesje med etničnimi skupinami v državi.

Destabilizacija in enostranska orientacija v smer zapada na eni strani in klic za pomoč v smer Rusije na drugi strani je logična konsekvenca take politike.

Ironija zgodovine je, da se etnični princip kot politični princip še vedno uveljavlja, še posebej v tem nestabilnem področju vzhodne Evrope. Etničnost je sociološko gledano povezava med emocijami in interesi, to se kaže zdaj spet na polotoku Krimu in v Ukrajini.

Očitno je to izraz krize v katero je zašla EU, ki očitno ni več v stanju razvijati eno novo politiko post- blokovskih delitev in post-etnonacionalnega razdeljevanja dežel in držav. Skratka manjkajo nove vizije.

Pa kaj, tudi pri nas nekateri kličejo na pomoč R Slovenijo, da naj uredi vprašanje demokratičnega zastopstva koroških Slovencev. Je še dobro, da slovenski nacionalizem na Koroškem ni nevaren, ker je le še banalen…

[:SL]

Potem ko je Hitler marca 1938 vkorakal v Avstrijo, je 10. aprila 1938 izvedel še “demokratični plebiscit” glede priključitve Avstrije Nemčiji. Rezultat je bil več kot “prepričljiv”.
Na to sem moral pomisliti, ko sem v teh dneh in tednih poslušal poročila o krizi v Ukrajini. Prebivalci otoka Krim so se “s preprečljivo večino” odločili za priključitev k Rusiji.
Kritika ZDA in EU se mi zdi neresna, ker pač uveljavljajo različna merila: Kosovo se je lahko odcepil od Srbije, Nemčija se je lahko združila in Češkoslovaška se je lahko razdružila v dve državi. Enkrat brez in enkrat s plebiscitom.

Ko je Sovjetska zveza konec 80-ih let implodirala, ji je zapad kot zahvalo za ruski pristanek na združitev Nemčije obljubil, da se NATO ne bo širil proti vzhodu. Zgodilo se je prav nasprotno!

Kdor pozna rusko zgodovino ta ve, da se je ruska zgodovina vedno odvijala v valovih širitve in valovih umika.

Po medijih smo lahko spremljali, kako se je zapad (ZDA in EU) vmešaval v ukrajinsko krizo in podpihoval destabilizacijo tamkajšnega režima. Janukovič pravgotovo ni bil demokrat, nova oblast pa očitno nima smisla za ravnovesje med etničnimi skupinami v državi.

Destabilizacija in enostranska orientacija v smer zapada na eni strani in klic za pomoč v smer Rusije na drugi strani je logična konsekvenca take politike.

Ironija zgodovine je, da se etnični princip kot politični princip še vedno uveljavlja, še posebej v tem nestabilnem področju vzhodne Evrope. Etničnost je sociološko gledano povezava med emocijami in interesi, to se kaže zdaj spet na polotoku Krimu in v Ukrajini.

Očitno je to izraz krize v katero je zašla EU, ki očitno ni več v stanju razvijati eno novo politiko post- blokovskih delitev in post-etnonacionalnega razdeljevanja dežel in držav. Skratka manjkajo nove vizije.

Pa kaj, tudi pri nas nekateri kličejo na pomoč R Slovenijo, da naj uredi vprašanje demokratičnega zastopstva koroških Slovencev. Je še dobro, da slovenski nacionalizem na Koroškem ni nevaren, ker je le še banalen…

[:]